Pogosto slišim izjave, kot so: Počutim se, kot da ne morem narediti ničesar prav; Moje življenje ni uporabno; Ne uživam v življenju. Zlasti je žalostno, ko o tem pripovedujejo mladi na pragu življenja, ki bi se ga morali radostiti.
Nekaj dni nazaj sem si v nadvse prijetni, svobodni in sproščeni družbi ogledala vrhunsko predstavo Pijani. To, da je bila družba sproščena in svobodna, ni samoumevno in ni vsakdanje. Tako kot tudi predstava ni bila vsakdanja.
Objektivni podatki so neizprosni: september 2023 je bil tako topel, da so podatki osupnili celo vsega hudega vajene znanstvenike. Članek ima naslov ‘Gobsmackingly bananas’: scientists stunned by planet’s record September heat (Damian Carrington, The Guardian, 5. oktober 2023): September 2023 je prejšnji rekord tega meseca presegel za 0,5 ⁰C, kar je največji temperaturni skok doslej. September je bil približno za 1,8 ⁰C toplejši od predindustrijske ravni. Podatkovni nizi evropskih in japonskih znanstvenikov potrjujejo preskok. Kljub temu se bo svet vrtel naprej, kot da se ne dogaja prav nič. Vrtel se bo in ljudje bodo ugotavljali, da je letošnji oktober prijeten mesec in je kot nalašč za izlete ter preživljanje prostega časa zunaj. Ljudi bodo oblivali topli sončni žarki, medtem ko se bo na južni zemeljski polobli bližalo poletje. Avtor članka zapiše: V Avstraliji je podnebna znanstvenica in pisateljica Joelle Gergis dejala: »Opazovanja avstralskega podnebja v septembru so šokantna. Na mnogih območjih so najvišje zabeležene temperature za 3 do 5 ⁰C višje od povprečja. Pomanjkanje padavin nakazuje sušo. Poletje bo brutalno.«
Zadnjih deset let sem se pri svojem delu z ljudmi veliko pogovarjala. Starimi. Mladimi. Statusno različnimi. Prišla sem do naslednjega spoznanja, ki ni dokončno, se pa razvija.
Nekateri so te dni pozvali vlado, naj končno spremeni šolski sistem, da bo v njem več vzgajanja in učenja mladih za kompetence za življenje. Naj začrtam dve koordinati sodobnega življenja, da bomo vedeli, na kaj mislimo, ko priporočamo vzgajanje in učenje za (tako) življenje. Mislim, da je prav, da izpostavim zgolj dva izraza, ki sta se pojavila v zadnjem času in ponujata dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje o tem, kar se dogaja v sodobnem svetu, v katerem živimo, kako poteka življenje v njem.
Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.
Spoštovani minister za Delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti,
dragi Luka!
Na ministrstvu ravnokar poteka javno obravnava sprememb glede Zakona o osebni asistenci ZOA. Skrbno sem ga prebrala in žal ponovno ugotavljam, da so bila vsa naša priporočila, opozorila, svarila in konkretni predlogi ter rešitve, ki smo vam jih nakazali naslovljeni povsem napačno. Osebna asistenca, priročnik za razumevanje neodvisnega življenja je bil spisan z namenom izobraževanja tako širše kot strokovne javnosti, predvsem tudi izvajalcem osebne asistence, osebnih asistentov in asistentk ter ne nazadnje samih uporabnikov zakona. Pa ga niste niti pogledali, kaj šele prebrali, da bi razumeli koncept osebne asistence in temeljnih razlik z drugimi socialnovarstvenimi storitvami. In sedaj v predlogu zakona je kar nekaj členov, ki pravijo, da bo minister določil vsebino; »Kako le, če se ti sanja ne, kaj osebna asistenca je?«
Upam, da med mojimi bodočimi slušatelji oziroma slušateljicami ne bodo ljudje, s kakršnimi se sicer že dolgo redno srečujem pri svojem psihološkem delu. To so v glavnem mladi ljudje, ki se zavzeto dan za dnem trudijo, da bi svoj jaz izpopolnili, uprizorili in predstavili na svetovnem digitalnem odru kot samouresničeni jaz, izpopolnjeni jaz ali preprosto kot Nekoga. Srečanja z njimi mi namreč pomagajo ustvarjati vse natančnejšo podobo absurdnosti sodobnega menedžmenta osamljenih ljudi, ki ponižno sprejemajo zlobne nadjazovske zahteve po perfekcionizmu, popolni drugačnosti in popolnosti.
»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.
Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.