»Opažam nekaj nenavadnega. Takoj ko človek omeni, da je treba analizirati zapleteno ozadje, je praviloma obtožen, da podpira ali opravičuje terorizem Hamasa. Ali se zavedamo, kako nenavadna je ta prepoved analize, da bi videli vso kompleksnost? V katero družbo spada ta prepoved?«
Te besede je izrekel Slavoj Žižek v svojem govoru ob odprtju knjižnega sejma v Frankfurtu. Med govorom je bil večkrat prekinjen, na koncu pa je bilo slišati žvižge in glasove neodobravanja. V medijih so se pojavili zapisi o tem, da je Žižek povzročil škandal. In kaj je povedal filozof?
Škandalozno je bilo nedavno televizijsko poročanje o domnevnem škandalu na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Nekaj deset sekund dolgo poročanje namreč ni niti približno ustrezni odziv na Žižkov izvrstni govor, ki je trajal nekaj več kakor triindvajset minut. Še večji škandal pa je, da poročevalec očitno ni razumel, o čem je Žižek sploh govoril. Če bi, se ne bi osredotočil na domnevni škandal, vem, da televizija naivno verjame, da gledalci potrebujejo škandale, da jo pogosteje gledajo, kar je sicer zgolj mit, toda o tem kdaj drugič, temveč bi spregovoril o nečem, kar je izjemno pomembno za vsakega človeka, in sicer čisto vsak dan. O čem je torej Žižek zares spregovoril in za kaj je to pomembno?
Nekoč so me vprašali, kaj bi storil, če bi nekdo ubil mojega otroka. Ali bi se maščeval tako, da bi ubil njega, če bi se mi le ponudila priložnost? Bi se odzval kako drugače in bi, na primer, vložil tožbo zoper človeka, rekoč, da sem civilizirana oseba, ki živi v civiliziranem svetu, v katerem take zločine obravnava sodišče, pravično razsodi in morilcu naloži pravično kazen? Kaj bi torej storil, če se strinjam, da bi me otrokova smrt duševno in telesno razsula, me poškodovala za vse življenje, me potisnila na rob, na katerem bi se zazrl v brezno niča in bi čutil strašansko potrebo, da zavrtim čas nazaj in potisnem svet v stanje pred grozljivim dogodkom? Vedel bi, da tega ne morem storiti, da je otrok mrtev, da ga ne morem obuditi, da pravzaprav ne morem storiti drugega, kot da se skušam prebiti iz strašnega položaja in nekako živeti naprej.
Predsednik vlade RS
Dr. Robert Golob
Gregorčičeva ulica 24
1000 Ljubljana
Minister za delo, družino, socialne in enake možnosti
Gospod Luka Mesec
Štukljeva cesta 44
1000 Ljubljana
Ljubljana, 13.10.2023
Zadeva: Nasprotovanje in obrazložitev
Zakon o spremembah Zakona o invalidskih organizacijah
- rok od 9. 10. 2023 do 16. 10. 2023
Spoštovani,
presenečeno smo ugotovili, da je v javni obravnavi Zakon o spremembah Zakona o invalidskih organizacijah. Spreminja se namreč 26. člen (namen ustanovitve nacionalnega sveta), ki naj bi se po novem glasil 26. člen (naloge in financiranje nacionalnega sveta), kar se nam zdi nezaslišano, nedopustno in nedemokratično.
Lahko je pametovati o vojni z domačega kavča … Prav tako smiselno je, kot na kavču pametovati o potezah nogometašev na svetovnem prvenstvu … Nekaj se nam sanja, v resnici pa nimamo pojma, kako je biti tam ter nositi odgovornost za lastno prihodnost in prihodnost države, za katero streljaš in krvaviš …
Ne, ne mislim le na hermetično zaprto palestinsko enklavo Gaza, iz katere ni izhoda in v kateri potekajo zračni napadi na civilno prebivalstvo brez primere, zaradi katerih je doslej umrlo več kot 700 otrok, in ne mislim le na to, kakšna bo napovedana naslednja faza napadov nanjo, ker je preprosto ne znam misliti. Mislim predvsem na prispodobo, s katero ne razmišljam le o pomenu besed, s katerimi opisujejo Gazo kot največji zapor pod milim nebom na svetu, temveč razmišljam tudi o svetu in pomenu naših življenj v njem.
Na predavanjih predstavljam sodobne trende na področju nacionalnih strategij za razvijanje in krepitev javnega zdravja. V ospredju mojega razmišljanja so strategije nordijskih držav, ki so res izjemne in dajejo dobre rezultate, nad katerimi bi se bilo dobro zamisliti tudi v Sloveniji. Ne mislim le na nove politike in razvojne strategije na področju, ki ga simbolizirajo besede in besedne zveze, kot so: ljudje s posebnimi potrebami, ljudje z ovirami, hendikepirani ljudje, invalidi, mislim na mnogo širši okvir, ki presega omejeno razmišljanje o vključevanju in inkluziji nekaterih marginaliziranih družbenih skupin v družbo, da ne bodo večno na margini. Naj na tem mestu navedem le izsledke študije, objavljene pred kratkim, ki ponazarja zapisano in nam pomaga razmišljati, kaj zares pomeni skrbeti za javno zdravje ljudi v tako visoko razvitih kapitalističnih državah, kot so nordijske.
Ko rečem, da imam vsak petek post, kar pomeni, da en dan zgolj pijem vodo, mi odvrnejo, da pretiravam. Ko dodam, da ne jem rdečega mesa, rečejo, da bom oslabel, češ da potrebujem beljakovine. Ko skušam nadaljevati in povedati kaj o etiki in mučenju živali, ki jih redijo, da bi jih nato zaklali in pojedli, že čutim, da izgubljam sogovorce, ki me bolj in bolj pisano gledajo. Vsak dan tudi poslušam nasvete in priporočila strokovnjakov, koliko minut dnevno naj bi imeli otroci dostop do pametnih naprav, da ne bodo postali odvisni (očitno ne ločijo med zasvojenostjo in odvisnostjo – civilizacija je usodno odvisna od digitalnih tehnologij), berem pa tudi knjige in članke, ki dokazujejo, koliko otrok in starejših ljudi je zasvojenih z ultra procesirano hrano. V današnji številki časnika The Guardian (Zasvojenost z ultra predelano hrano prizadene 14 % odraslih, kaže svetovna študija, Andrew Gregory) tako preberem: Zdaj raziskovalci pravijo, da bi način, kako nekateri ljudje uživajo takšno hrano, lahko »izpolnjeval merila za diagnozo motnje uživanja substanc«. Vedenja, ki bi lahko ustrezala tem kriterijem, vključujejo: intenzivno hrepenenje, simptome odtegnitve, manjši nadzor nad vnosom in nadaljnjo uporabo kljub posledicam, kot so debelost, motnje prenajedanja, slabše fizično in duševno zdravje ter nižja kakovost življenja, so povedali.
Nekaj dni nazaj sem po lepem človeškem srečanju zapisala tole misel.
»Kreiranje idej je že samo po sebi užitek. Če se to dogaja v sočutnem sodelovanju, pa je to že skoraj plemenitost.«
So bili praljudje ljudje ali živali? Kdaj so nehali biti živali in postali ljudje? Antropologi imajo s tem težave. Kot da je njihov glavni cilj ločiti naše prednike od naših prednikov. Vsaka malo drugače oblikovana prazgodovinska kost je po njihovem znak, da ni pripadala 'pravemu' človeku. A kje postaviti mejo?