Naslednji teden pričnem s predavanji. Tule je uvod.
Že dolgo obstaja medicinski model invalidnosti in je zelo odporen zoper kritično misel. Morda je za koga koristen, sicer je težko razložiti, zakaj tako dolgo vztraja. Vsekakor se lahko vprašamo, za koga je koristen, kakšne koristi omogoča. Za koga drugega namreč ni koristen. Še več, je kakor cokla, nepotrebna ovira pri razumevanju sveta, ljudi v njem in njihovih življenj. Kdo torej potrebuje medicinske modele za hendikep in zakaj, čemu? Kakšna osebnost jih potrebuje in kaj si obeta od njih, kaj pridobi z njimi? Kot bomo videli, je s temi vprašanji povezana več kot zanimiva skušnjava.
Hendikep je eksces. Je naravni učinek človekove notranje razcepljenosti, drugačnosti in diference. Vsak človek je kot naravno bitje notranje različen od sebe, in je zmožen za refleksijo sebe. Ne more postati enak s seboj, ne more postati identičen s seboj, zato je proces, je gibanje, kot bi rekel Hegel. Zapisano velja za vsako človeško bitje, ne le za invalide. Nenadomestljiva izguba je notranja, ne zunanja, je organski del človekove narave. Ker je nenadomestljiva, je ne more nadomestiti nobena z nezavedno željo podprta fantazma, ki je sicer prikladna za neoliberalno priganjanje ljudi k sanjanju, naj uspejo, in za priganjanje k doseganju ciljev, ki so tu samo zato, da podpirajo ideološke prakse in omogočajo večanje dobičkov teh, ki jih uvrščamo v množico z nalepko elita.
Nasilje nad starejšimi, še posebno nasilje znotraj domov starejših občanov je že dolgo nękaj povsem dopustnega, skoraj del vsakdana, običajnega, toleriranega in praviloma nesankcioniranega ter velikokrat skrbno prikritega. Vsak, ki se pred tem dejstvom spreneveda, čudi ali zgraža, nima prave predstave kako, poteka vsakdanje življenje znotraj institucije. Zato je izrekanje stališča »o ničelni toleranci do nasilja«, naivno sprenevedanje glede samega režima delovanja institucije, pa naj si bo to DSO, CUDV, psihiatrične institucije ali druge vrste zavodi zaprtega tipa. Ne bodo pomagali priročniki o nenasilju nad starejšimi, ampak bo potrebno narediti konkretne kadrovske okrepitve, da ne bo izgovorov za kruta ravnanja in iživljanje nad starejšimi. Kronično pomanjkanje ustreznega preverjenega kadra stvari samo še poslabšuje.
V kapitalističnem svetu živimo. Včasih ga ljubimo in včasih ga sovražimo. Naredili bi revolucijo ali pa je tudi ne bi. Je preveč grozna in krvava. Bolje je zato brez revolucij. Ali pa ni. Zmedeni smo in negotovi. Potem si želimo, da bi se kapitalizem nekako spremenil sam od sebe. In smo navdušeni, ker ugotavljamo, da se spreminja tudi brez naših želja. Nismo prepričani, da se vselej spreminja na bolje, toda spreminja zagotovo se. Naj bomo zato potolaženi in hvaležni? Ne vem. Želim pa pisati o ljubezni. Ki je v takem svetu travma. Naj pojasnim.
»Na tem svetu sem zato, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu.« – Družabna omrežja so polna takšnih in podobnih zapisov. Pišejo jih ljudje, ki se večino odraslega življenja poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo točno s tem: s prebujanjem, odpiranjem čaker, osvobajanjem duha in uma, stremljenjem k razsvetljenju, duhovnim prečiščevanjem, razstrupljanjem telesa in podobnimi new age dejavnostmi, ob čemer ostajajo ves čas trdno vpeti v materialno, kajti tečaji so božansko dragi … Iz vrst tečajnikov prestopijo med izvajalce tečajev, iz učencev se povzdignajo med Učitelje. Njihove želje, namere stremljenja in cilji pa ostajajo nespremenjeni – tudi po desetletjih duhovnega 'napredovanja' niso nič bliže cilju, kot so bili na začetku … Kljub temu poučujejo druge o tem, kako se prebuditi, odpreti čakre, osvoboditi duha in um, doživeti razsvetljenje, se duhovno prečistiti in razstrupiti, preseči materialno in se odpreti božanskemu – ter za to računajo … Materialno gor ali dol; račune je treba plačati in od nastavljanja soncu se ne da živeti …
Ker je ekonomija delitve razmeroma nov pojem, je v zvezi z njo potrebno nekoliko več pojasnil, še posebej, ker se pojavljajo zelo različne interpretacije. Sam sem besedno zvezo uporabil že leta 2003 v knjigi K ekonomiji delitve in kasneje v številnih drugih knjigah, člankih in blogih (večina teh je zbranih na spletni strani Ekonomija delitve). Osrednji pomen ekonomije delitve se vse od začetka ni spremenil in v osnovi pomeni organiziranje našega ekonomskega življenja na način, ki slehernemu Zemljanu omogoča vsaj zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, v širšem smislu pa mu zagotavlja zdravje in blaginjo.
Raje delam z odraslimi kot z otroki s posebnimi izzivi. Pri otrocih bi se dalo narediti marsikaj, kar bi jim olajšalo, polepšalo in izboljšalo življenje. A veš, da starši tega ne delajo in ne bodo delali. Tudi v ustanovah, kamor so mnogi izmed njih zaprti velik del odraščanja in šolanja, teh reči ne delajo, čeprav jih – boleče, a resnično – pogosto naredijo več kot starši, ki imajo otroke doma. Fizioterapij in gibanja, miselnih in ustvarjalnih vzpodbud je premalo in so preveč omejene, da bi otrokom omogočale postati najboljša možna različica sebe. Sam pa v kratko odmerjenem času z njimi tudi ne morem delati čudežev. To boli. Zato raje delam z odraslimi, ki so že 'zafurani'. Njihovih sposobnosti ni več mogoče bistveno izboljšati. Lahko jim pa pomagam izkoristiti te, ki jih imajo. To ne boli, ampak je nekaj najboljšega, kar lahko v življenju počnem …
Spoštovani minister Mesec,
v torek, 11. 7. 2023, ob 9h smo bili pri vas na sestanku z namenom, da gremo skozi predloge ter pripombe, ki smo jih kot YHD podali na posamezne člene Zakona o osebni asistenci. Dejansko nismo dorekli ničesar in še manj vemo, kakšna so vaša stališča glede problematike in zlorab Zakona o osebni asistenci. Ne nazadnje tudi v povezanosti z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, saj sem vas kar nekajkrat ustavila pred vlado (vas osebno in enako tudi ministra Maljevca), da bi poizkušali oba zakona nekako uskladiti in vzpostaviti njuno komplementarnost storitev. Oba sta prikimavala, a minister Maljevac ni nikoli poklical, kaj šele, da bi se bil pripravljen pogovarjati in razumeti, česar ne razume in nima ustreznih kompetenc ter dojemljivosti.
Draga Martina,
rekla si mi, da ti bo v čast, če pogledam dokumentarni film ŽiviM. Z veseljem sem si ga ogledal in ti sporočam, da je meni v čast, da si mi poslala povezavo do njega. Naj povem, kaj si mislim o njem in ob njem.
Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.