Kup želja. Seveda, normalno, saj je novo leto. Kaj pa, če je bistvo želje in celo življenja v osvobojenosti od – želja? Poglejmo, če je to mogoče, če se ljudje lahko osvobajajo.
V letu, letih, ki prihajajo, vam želim čimveč resnice: resnice, ki jo izveste, resnice, ki se je zaveste, in resnice, ki jo poveste! Ja, kup drugih reči je pomembnih, a brez resnice jih bomo na dolgi rok izgubili. Ljubezni ni brez zaupanja, zaupanja pa ni brez resnice. Zdravja ni, če si lažemo, da nam to koristi, in se pretvarjamo, da nam ono ne škodi. Uspeh je možen kljub laži, celo po zaslugi laži, a je v tem primeru prazen, grenak in se lahko vsak čas sesede. Sreče pa tako ali tako ni mogoče prinesti naokoli, da bi obiskovala dom, postavljen na trhlih temeljih …
Nekateri ljudje verjamejo, da so dobri in da delajo dobro, v resnici pa povzročajo zlo, ki ga ne prepoznajo, ga nočejo prepoznati in ga niti ne morejo prepoznati. Kako jim pomagati do prepoznanja? Nekaterim ni mogoče pomagati, je že prepozno. Za druge je še nekaj upanja. Kako to razumeti, zlasti v časih velikih preizkušenj, ki so pred nami?
Koliko je vredno življenje človeka,
zakaj tam nekdo nekomu,
to pravico odreka,
medtem, ko vse to gleda ves Svet,
mar to ni za znoret?
Ali bo kdaj mir in red?
Obstaja skrivnost eksistence. In obstaja vprašanje, zakaj nekaj sploh obstaja. Če lahko nekaj obstaja in če obstaja možnost, da ne obstaja nič, je morda nemogoče, da ne bi obstajalo nič. Ali torej Bog nujno obstaja? Ali drugače: verjemite celo tedaj, ko ne verjamete (več).
»Vstopamo v družbe nadzora, ki ne funkcionirajo več s pomočjo zapiranja, temveč s pomočjo nenehnega nadzora in hipne komunikacije. […] Tisto, kar se tipaje vzpostavlja, so novi tipi sankcij, izobrazbe, skrbi. […] Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razlikovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvirom. Poskušajo nas prepričati v reformo šole, medtem ko gre za likvidacijo. V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo.« (Gilles Deleuze v pogovoru z Antoniom Negrijem)
V kapitalizmu je pomembno, če ne kar odločilno, povpraševanje po dobrinah, storitvah, blagu. Kdor se ustrezno odzove na povpraševanje, lahko obogati in uspe, kot se reče. Po čem torej povprašujejo te dni ljudje, če imamo v mislih psihologijo? Je odgovor na njihovo povpraševanje pozitivna psihologija, ki je vse popularnejša? Morda. In če je odgovor pritrdilen, zakaj tako povpraševanje? Mogoče pa je še boljši odgovor na vprašanje ta, ki sledi.
Pasti psihoterapevtskega poklica za privatno življenje je precej. Danes bom odstrla nekaj teh.
Psihoterapevtski poklic te na nek način determinira. Spremeni. Raste s teboj. Po drugi strani pa – kateri poklic ne raste s teboj? Kako te zaznamuje psihoterapevtski poklic v dobrem in slabem, integrirano?
Namesto na začetku začnimo tokrat na koncu. V časniku The Guardian preberem članek z naslovom Italy’s ruling party drafts law to ‘safeguard’ school nativity scenes (Lorenzo Tondo, 21. december 2023). Avtor izhaja pri pisanju članka iz načrta, ki ga ima italijanska stranka Bratje Italije. Ti načrtujejo zakon za »zaščito« krščanskih tradicij, s katerim bi radi preprečili, da bi šole »spremenile bistvo božiča«. Takoj se kajpak zastavi vprašanje o bistvu božiča in naravi krščanskih tradicij. Katero tradicijo je torej treba ščititi, da je šole ne bodo spridile, in kaj je bistvo božiča?
A veš, da prvi pristanek ljudi na Luni ni bil resničen, da je zgolj prevara? Hm, a ti verjameš, da Luna obstaja? Tako se odzivam na ljudi, ki so pripravljeni verjeti v tako imenovane teorije zarote, ki to niso, saj nimajo nobene resne zveze s teoretskim delom. Zarotniki mi sicer vneto sporočajo, da se z menoj ne bodo pogovarjali, češ da popuščam in da naivno verjamem v znanost, ki jo že dolgo obvladuje veliki kapital in me tako zaslepljuje za resnico sveta, o kateri ne vem ničesar, ter sem lahka tarča ljudi, ki manipulirajo s svetom po svoje. Rečejo še, da mi vse govorijo samo zato, ker mi hočejo dobro in da bi spregledal.