Osnovna etična dolžnost, ki jo imamo kot govoreča bitja, je ta, da stvari poimenujemo s pravimi imeni – še posebno, ko gre za krivice, ki jih drug drugemu prizadevajo ljudje. V Gazi se dogaja zločin zoper človeštvo. Tako kot je bil zločinski napad Hamasa na izraelske civiliste, je zločinsko delovanje izraelske vojske zoper palestinske civiliste in načrtno ter sistematično uničevanje življenj. Tukaj ni nobene legitimnosti: med napadi na civiliste in legitimno pravico države Izrael, da se brani pred teroristi, ni ničesar skupnega.
Priče smo napadu vojske, ki jo podpira najbogatejša in vojaško najmočnejša država na svetu, na neoborožene in nič krive ljudi. Ne gre za pravičništvo in logika pravičnih povračilnih ukrepov je že zdavnaj odpovedala. Kot če bi za umor, ki ga je posameznik zagrešil v sosednjem mestu, poslali policijo tega mesta in v onem mestu, iz katerega prihaja morilec, naključno pobili na desetine nedolžnih ljudi – samo zato, ker so po naključju zločinčevi someščani. Nihče pri zdravi pameti (razen v mafijskih družbah) ne bi trdil, da je takšno povračilo upravičeno. Povsem jasno je, da mora biti za zločin kaznovan dejanski zločinec, sicer se zločini samo kopičijo, saj »pravičniki« sami postanejo storilci moralno in pravno nedopustnih dejanj.
Kdor torej v sedanji situaciji podpira politiko Izraela, je v enakem položaju, kot bi bil tisti, ki bi podpiral policijsko maščevanje v našem izmišljenem primeru: v obeh primerih gre za podporo delovanju, ki izvornega problema ne rešuje, ampak ga poglablja, saj deluje na isti ravni kot teroristične organizacije, le da teror sedaj izvaja država in mu s tem poskuša dajati videz legitimnosti.
(K izmikanju jasnemu govorjenju nedvomno prispeva tudi strah, saj se kritike izraelskega vojaškega napada na Gazo pogosto obtožuje antisemitizma. Takšne obtožbe pa gradijo na predpostavki, ki so sicer sprejemljive zgolj v totalitarnih državah: predpostavka, da sta oblast in ljudstvo eno, zaradi česar kritika oblasti obvelja kot sovražnost zoper ljudstvo, ki mu vlada oblast, ki je predmet kritike. V demokratičnih družbenih okoljih pa mora veljati drugače: kritična naravnanost do oblastnih ravnanj kot stalnica, izražena v javnih besedovanjih, katerih glavna skrb je ta, da oblast ne bo prestopala meja, znotraj katerih se še lahko predstavlja kot legitimna.)
Med zagovorniki in izvajalci napada se za Palestince redno pojavljajo besede, s katerimi jih označujejo za živali, neljudi, bitja, nevredna življenja. Glavni problem je tako predvsem ta, da se Palestince poskuša prikazovati kot nevredne, da bi se jih obravnavalo kot človeška bitja. Kot je poudarila Judith Butler, se palestinsko ljudstvo v medijih predstavlja kot da je identično s teroristi skupine Hamas. Pri tem se zabriše očitno dejstvo, da večina Palestincev in Palestink s Hamasom nima nobene zveze.
Butler nadaljuje in pravi, da bi bila takojšnja ustavitev napada na Gazo šele začetek. Nadaljevanje pa mora biti takšno, da bodo Palestinci in Palestinke končno zaživeli svobodno življenje: da bodo pripoznani kot enakovredna človeška bitja z vsemi pravicami in bodo lahko živeli v svoji državi, ne da bi se soočali z nenehno grožnjo, da jim bo nekdo takšen status zanikal in s tem odrekel osnovne človekove pravice.
Morali bi se globoko zamisliti nad tem, da se je tudi še danes treba boriti za tako osnovne stvari, kot je pripoznanje drugih človeških bitij kot nam enakovrednih soljudi. A brez takšnega zavzemanja tvegamo, da bomo tudi sami izgubili tisto, kar s svojim molkom dopuščamo, da se odvzema drugim, in to je človeško dostojanstvo.
»Ko imamo svojo moralno zgroženost za znak naše človečnosti, ne opazimo, da je ta človečnost dejansko prikrito razdeljena med tiste, za katere čutimo nujno in razumsko neutemeljeno skrb, in tiste, katerih življenja in smrti se nas preprosto ne dotaknejo ali katerih življenja se sploh ne zdijo prava življenja.« (Butler, Frames of war: When is life grievable?)
K nadaljevanju izvajanja genocida v Gazi v veliki meri prispeva rasizem, ki palestinska življenja prikazuje kot manjvredna. Pristajanje na »argument«, da je pobijanje Palestincev kakorkoli upravičljivo, že potrjuje rasistično prepričanje, da življenja ljudi niso enakovredna in da so Palestinci podljudje, s katerimi je mogoče ravnati kakor koli se zdi primerno tistemu, ki si nad njimi vzame pravico. Naša osnovna moralna obveza pa je, da nasprotujemo nasilju in krivicam, pri čemer ne smemo pristajati na to, da se nekatera človeška življenja prikazuje kot manjvredna in se jih kot takšna tudi obravnava.
Za nekatere je danes sporna raba besede »genocid«, saj pravijo da je pretirana. Pa je res pretirano, če nasilje v Gazi označimo za genocid?
V Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki so jo Združeni narodi sprejeli l. 1948, je genocid v 2. členu opredeljen takole: »genocid pomeni katero koli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino:
(a) ubijanje pripadnikov take skupine;
(b) povzročitev hude telesne ali duševne škode članom skupine;
(c) namerno povzročanje življenjskih razmer, ki naj privedejo do popolnega ali delnega fizičnega uničenja;
(d) uvajanje ukrepov, namenjenih preprečevanju rojstev v skupini;
(e) prisilno premestitev otrok ene skupine v drugo skupino.«
Novembra letos so strokovnjaki iz ZN na mednarodno skupnost naslovili apel, v katerem pozivajo k delovanju za preprečitev genocida nad palestinskim ljudstvom. Opozorili so, da »hude kršitve Izraela nad Palestinci po 7. oktobru, zlasti v Gazi, kažejo, da se pripravlja genocid.« Svoje ugotovitve so utemeljili z dokazi o »naraščajočem genocidnem spodbujanju, odkritem namenu 'uničiti palestinsko ljudstvo pod okupacijo', glasnih pozivih k 'drugi nakbi' v Gazi in na preostalem okupiranem palestinskem ozemlju ter o uporabi močnega orožja z neselektivnimi učinki, kar povzroča ogromno žrtev in uničenje življenjsko pomembne infrastrukture.«
V dokumentu strokovnjaki zapišejo še: »Globoko nas skrbi, da vlade niso upoštevale našega poziva in niso dosegle takojšnje prekinitve ognja. Prav tako smo globoko zaskrbljeni zaradi podpore nekaterih vlad izraelski strategiji vojskovanja proti obleganemu prebivalstvu Gaze in zaradi neuspešne mobilizacije mednarodnega sistema, da bi preprečil genocid. […] Globoko nas žalosti, da se Izrael ni strinjal s takojšnjo prekinitvijo ognja in da mednarodna skupnost ni bila pripravljena odločneje pritisniti nanjo. Če se premirje ne bo nemudoma izvajalo, obstaja nevarnost, da se bodo razmere sprevrgle v genocid, izvršen s sredstvi in metodami vojskovanja 21. stoletja.« (Prav tam)
Sklep ugotovitev je jasen: »Mednarodna skupnost je dolžna preprečiti hudodelstva, vključno z genocidom, in mora v ta namen nemudoma preučiti vse diplomatske, politične in gospodarske ukrepe.«
Vsakršna sofistika, s katero se poskuša upravičevati izraelsko nasilje nad Gazo, se mora izkazati za to, kar je: nemogoč poskus sprevračanja pomenov, ki se ga poslužujejo militantne državne sile z močnim imperialnim zaledjem.
Od novembra je v Gazi umrlo več kot 19 000 ljudi. Obenem pa dogodek počasi izgublja pozornost tistih, ki ga opazujemo z razdalje. Podobno kot vojna v Ukrajini tudi napad na Gazo postaja drugorazredna novica, ki je z naslovnic najvplivnejših medijev zašla v manj opazne notice nekje v množici drugih dnevnih novic. Publiki, vajeni spremljati dogodke na zaslonih, dogajanje v Gazi postaja še eden takšnih dogodkov, od katerega začenja odvračati pogled. Zasloni ponujajo vsebine, ki so namenjene hitri konzumpciji, hipni pozornosti, frenetičnemu skrolanju, saj so za pogled pripravljene že nove sveže in vznemirljivejše vsebine. Utrujen pogled išče takšnih vsebin, saj se je starih naveličal, še predno so zares zastarele. Tako vojna v Ukrajini še zdaleč ni izgubila svoje aktualnosti, izgublja pa svojo zanimivost. Na zaslonih je seveda vse mogoče, človeška življenja pa so prevedena v podobe, ki z drugimi podobami tekmujejo za svojih nekaj sekund pozornosti.
Skratka, obstaja nevarnost, ki je v tem, da usode ljudi, na katere padajo izraelske bombe in ki jih dnevno zadevajo izstrelki, postajajo drugorazredna novica. Mednarodna javnost, katere dolžnost je izvajati pritisk na mednarodne institucije in glasno protestirati proti vojni, se bo tako spremenila v molčečo množico, ki bo svoj pogled usmerila drugam. Onkraj zaslonov pa se odvijajo človeške usode in k neodzivnosti in privajenosti (nam danes ponovno grozi, da se bomo navadili na genocid?) v veliki meri prispevajo množični mediji in njihova zmožnost mobilizacije množic ljudi za pasivnost in brezbrižnost.
Hkrati pa se že pozablja, da povračilni ukrepi, ki jih izvaja izraelska vojska, in v kateri namesto teroristov umirajo večinoma civilisti, niso nekaj novega. Kmalu po 11. septembru je ameriška vojska napadla najprej Afganistan (oktobra 2001), leto in pol zatem pa še Irak (marca 2003). Takratni ameriški predsednik George W. Bush je razglasil vojno proti teroristom. Največ žrtev je bilo tudi v tem primeru med civilnim prebivalstvom: po podatkih Watsonovega inštituta za mednarodne in javne zadeve skupno število civilnih žrtev vojn, ki so jih po 11. septembru sprožile ZDA, presega 430 000.
A tudi če odvračamo pogled in se izogibamo temu, da bi dogodke in stvari v svetu poimenovali tako, kot ti od nas zahtevajo, ostaja dejstvo, da se svet pred našimi očmi spreminja. Pogrešljivi postajajo drugi ljudje in mi z njimi. V trenutku, ko dopustimo, da se z drugimi dela kot z manjvrednimi bitji, nas skupaj z njimi odnaša v situacijo, ki ji še ne vemo imena, saj ima zaenkrat še nejasne obrise, a tvegamo, da se bomo zbudili v svetu, v katerem bomo izgubili vrednote, zaradi katerih so se naša življenja zdela vredna, da jih živimo – vsemu zlu, ki nas obdaja, navkljub.
Etika od nas zahteva upor v imenu človečnosti in dostojanstva.
Ob tem pa se velja spomniti besed, ki jih je zapisal Tiziano Terzani nekaj dni po 11. septembru 2001:
»Svet ni več tak, kot smo ga poznali, naša življenja so se dokončno spremenila. Morda je to priložnost, da razmišljamo drugače kot smo doslej, priložnost, da ponovno izberemo svojo prihodnost in ne uberemo znova poti, ki nas je pripeljala do današnjega dne in bi nas lahko jutri peljala v smrt. Še nikoli prej ni bilo preživetje človečnosti na preizkušnji tako zelo, kot je sedaj.« (Pisma proti vojni, str. 19)
Glede vojne proti terorizmu pa je Terzani dodal še naslednje misli, ki bi morale tudi danes ostati smernice našega delovanja:
»Bolj kot odstraniti teroriste in tiste, ki so jih podprli […], bi bilo modro odpraviti razloge, ki danes ženejo številne, predvsem mlade ljudi, v vrste džihada, pri čemer ubiti sebe in druge ni le naloga, pač pa poslanstvo. Če resnično verjamemo v svetost življenja, moramo sprejeti svetost vseh življenj. Ali pa smo pripravljeni sprejeti stotine, tisoče mrtvih – tudi neoboroženih civilistov – ki bodo žrtve naših povračilnih ukrepov? Se bodo naše vesti pomirile, če bodo ti mrtvi, v žargonu odnosov z javnostjo, ki ga uporabljajo ameriški vojaki, predstavljeni kot 'kolateralna škoda'?
Od tega, kar bomo naredili mi, kako bomo reagirali na to grozovito provokacijo, na kakšen način bomo videli svojo zgodovino do danes v odnosu do zgodovine celega človeštva, je odvisna prihodnost, ki nas čaka.« (Prav tam, str. 25)
Etika od nas terja brezpogojno solidarnost z žrtvami in delovanje za to, da se napad nanje ustavi. Od našega odziva je odvisna naša skupna prihodnost.