Ena od funkcij ideologije je poskus narediti, da se bo ljudem to, kar je sicer nesprejemljivo, kazalo kot sprejemljivo; to, kar je sicer nedopustno pa kot nekaj dopustnega ali celo zapovedanega. Ideološki nagovori ljudi prepričujejo v upravičenost tega, čemur se sicer že njihov zdravi razum in elementarni moralni čut upirata, namen teh nagovorov pa je uveljavljanje moči, utrjevanje oblastnih razmerij in ustvarjanje soglasij.
Eden najbolj očitnih in žalostnih primerov uspešnosti ideologije danes se kaže v tem, da mnogi ugledni in vplivni ljudje na Zahodu izraelski vojaški napad na Gazo, ki uničuje predvsem življenja civilistov, zagovarjajo, češ da naj bi bil legitimen in torej sprejemljiv. Kaj se mora zgoditi, da se pobijanje civilistov, za katerega je v največji meri odgovorna izraelska vlada, kaže za kaj drugega kot to, kar je jasno zdravi pameti, in sicer da gre za vojni zločin brez primere in da je zanj še najbolj ustrezno poimenovanje genocid?
Moč ideologije se kaže še v enem njenih učinkov, ki je polarizacija in ustvarjanje lažnih alternativ (»kdor ni z nami [dobrimi], je na strani onih drugih [zlih]«). Kot je v svojem silovitem govoru pred sedežem ZN izpostavil Cornel West: ne bi smeli pristati na to, da nas zaradi našega zavzemanja za ohranitev življenja ljudi (v tej situaciji tistih, ki so največje žrtve, in to so palestinski civilisti), obtožujejo sovraštva. Ne sovražimo judovskih bratov in sester, preziramo in sovražimo brutalno izraelsko okupacijo. Preziramo in sovražimo brutalno obleganje Gaze. In še najmanj, kar lahko naredimo v tem trenutku neizmerne vulgarnosti, je vzpostavitev premirja. Pa vendar obstajajo ti strahopetci v Washingtonu DC, ki govorijo o humanitarnem premoru. Prosim vas, odklopite se od svojih pip za crack. Zbudite se in končno uvidite človeškost dragocenih palestinskih bratov in sester. Ameriški imperij pa si drzne, da v tej stavbi izreče veto humanitarnem premoru, medtem ko naše dragocene brate in sestre v Palestini bombardirajo. Kakšna država smo? Kakšni ljudje smo? Ljudem v Palestini pošiljamo sporočilo: niste pozabljeni, vidimo vas, osredotočeni smo na vas, pozorni smo na vas.
Solidarnost mora biti brezpogojna, sočutje prav tako: kot izražamo sočutje do izraelskih žrtev terorizma, moramo sedaj izražati sočutje do žrtev v Gazi in biti solidarni z njimi. Vse drugo je hipokrizija in priča bodisi o cinizmu bodisi o ideološki zaslepljenosti (ali pa kar o obojem hkrati).
Ni mogoče konsistentno zagovarjati vrednot, kot so človečnost in človekove pravice, in hkrati pristajati na politike, ki realno vzpostavljajo ločnice, glede na katere so nekatera človeška življenja vredna več kot druga. Vsakršno delovanje, ki podpira ločnice tega tipa, je že diskriminatorno, nasilno in v službi zla.
Cilj ideoloških nagovorov je prenarediti družbeno življenje ljudi tako, da bodo sebe in druge doživljali skozi kategoriziranje mi-proti-njim. Skorajda neverjetno je, kako hitro se je situacija, v kateri bi se morali najprej in najbolj posvečati človeškemu trpljenju, sprevrgla v obtoževanje, kdo je za koga in na kateri strani je kdo. Takšne delitve so se zgodile tudi v sicer progresivnih družbenih gibanjih, kjer so ljudje strnili vrste v boju za skupno dobro (kot se je to zgodilo v primeru Grete Thunberg in njenih sodelavcev).
Ni treba visokoletečih besed in kompleksnih znanstvenih teorij, da bi ugotovili naslednje: ko gre za človeško trpljenje, je osnovna človeška obligacija poskus njegove odprave ali vsaj zmanjševanja le-tega. Etična dolžnost prič trpljenja je, da naredijo, kar je v njihovi moči, da bi to trpljenje preprečili oziroma če tega ne morejo storiti, da bi vsaj storili nekaj, da bi bilo tega čim manj.
Da elementarna etika od nas zahteva, da smo na strani trpečih in šibkejših, se zdi tako preprosto spoznanje, da skorajda ne potrebuje dodatnega komentarja. Toda če pogledamo današnjo sliko družbenega dogajanja v Evropi in ZDA, ugotovimo, da temu še zdaleč ni tako. Pogoste so namreč medsebojne obtožbe, kdo je na pravi strani in kdo ni, kdo podpira Palestince in kdo Izraelce – kot da gre za dve strani, ki ju tvorita dve homogeni skupini ljudi (kar je seveda daleč od resnice).
Biti na pravi strani pomeni biti na strani ljudi, ki so se znašli v spopadu interesov oziroma boju za dominacijo in postali žrtve tega. Ne biti za ene proti drugim, ampak biti za človeštvo, ki trpi zaradi nesmiselnih vojn, nacionalizmov, ekonomskih interesov, ki se uveljavljajo z orožjem in ki širijo zgolj teror, uničujejo družbeno in naravno okolje, s tem pa tudi možnosti za skupno prihodnost v humanejšem svetu. V tej konkretni situaciji to pomeni biti na strani palestinskih otrok in velike večine odraslih, ki ne podpirajo terorizma in si želijo mirnega sobivanja v prostoru, ki je njihov dom.
Cornel West: Sem humanist do konca. Izraelski otroci, palestinski otroci, temnopolti, svetlopolti, staroselski otroci – vsi so enako dragoceni in enakovredni. Pika. O tem se sploh ne da pogajati. Če torej govorimo tako o judovski kot o palestinski varnosti, blagostanju, dostojanstvu in enakosti kot o nečem, o čemer se ni mogoče pogajati, kako potem pristopiti k tej situaciji, da bi povedali resnico o okupaciji in nadvladi, hkrati pa tudi resnico o dolgi zgodovini sovraštva do Judov, ki sega vse do začetka krščanstva. Zelo pomembno je, da smo jasni, ko govorimo o zlobnosti in barbarstvu različnih oblik dominacije in okupacije [v tem primeru okupacije palestinskega ozemlja s strani potomcev žrtev holokavsta] ter da hkrati poskušamo biti zvesti nekemu občutku skupne človečnosti.