Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
“Če mi je drobtina padla na tla, sem jo moral pobrati in poljubiti. Pravili so mi, da se duše v vicah jočejo in da je silen greh, če kdo po drobtinicah hodi. Pripoveduje se, da je nekdo stopil na drobtino kruha, in sicer iz ošabnosti; drobtina pa je tako zakriknila, da je oni človek oglušel in do smrti gluh ostal …”
“Povsod po svetu so moški, ženske in majhni otroci, ki ne premorejo najosnovnejšega za preživetje; vse polno jih je po mestih najrevnejših držav. Ta zločin me navdaja s sramom. Bratje moji, kako lahko gledate, da ti ljudje umirajo pred vašimi očmi, in pri tem sebe imenujete ljudje?” (Maitrejeve prioritete)
Običajno ob koncu leta razmišljamo o preteklem in delamo načrte za prihodnje leto. Kakšno je bilo leto 2015; kaj nam lahko prinese leto 2016?
Današnji svet ni prijazen do vseh ljudi, za milijone, celo milijarde je planet Zemlja svet trpljenja, lakote, revščine, izključenosti, izkoriščanja in številnih drugih tegob. Pa ne zato, ker bi bil naš planet tako neprijazen kraj za bivanje, temveč ker smo ustvarili izjemno nepravičen družbeni sistem, predvsem njegov ekonomski del. Zemlja je planet obilja, mi pa smo ustvarili planet pomanjkanja in ga dodobra opustošili. A ni nujno, da je tako, vse možnosti in znanja imamo, da ustvarimo svet obilja, miru in radosti - za vse.
Praznujmo božič. Vendar ne za preobloženimi mizami in z “darili”, ki naj bi bi bili del tega velikega praznika. Praznovanje božiča na takšen način je izraz našega samozadovoljstva in brezbrižnosti do soljudi in do sveta, katerega neločljivi del smo. V svetu, kjer 800 milijonov ljudi strada, kjer z divjim potrošništvom uničujemo našo krhko Zemljo, je takšno praznovanje božiča neprimerno.
Pred dnevi se je v Cankarjevem domu odvijal 4. festival slovenske domoljubne pesmi. Načeloma z domoljubljem ni nič narobe, le kdo ne “ljubi svojega doma”. Vendar moramo v 21. stoletju ponovno razmisliti, kaj pomeni “ljubezen do svojega doma”.
Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz zelo nehvaležno opravilo, je o tem vendarle potrebno spregovoriti. Medtem ko v Sloveniji večino svoje energije vlagamo v zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (tako in nič drugače se namreč referendum imenuje), ki ga sploh ne bi smelo biti, bi bilo mnogo bolje pripraviti scenarije morebitnega novega globalnega finančnega zloma. To je zelo resna stvar, daleč bolj kot nedeljski referendum, in napovedi ni dobro preprosto ignorirati.
Dragi hrvaški prijatelji!
Najprej se vam iskreno opravičujem. Za grozno ograjo, ki jo naša vlada gradi na meji z vašo spoštovano državo. To ni naša ograja, mnogi slovenski državljani se s to ograjo ne strinjamo.
V mesecu dni od pariških napadov, ki so pretresli svet, je reakcija ljudi vendarle drugačna, kot so si želeli ekstremisti - na obeh straneh konflikta. Čeprav so se politiki zavezali k nadaljevanju brezupne in brezkončne vojne proti terorizmu, ki vedno “rojeva” le še več terorizma, pa številni ljudje vidijo drugačne rešitve. Tako napredni ameriški politični aktivist Michael Lerner (rabin) na primer poziva, da bi morali k “domovinski varnosti” pristopiti na nov način in sicer “s strategijo velikodušnosti” (Strategy of Generosity) v obliki globalnega Marshallovega načrta. (After Paris: Say No to the Militarists and Fear-Mongers, Yes to a Strategy of Generosity; Po Parizu: recite ne militaristom in sejalcem strahu, recite da strategiji velikodušnosti)
V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.