Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Ekonomske zadeve pogosto prepuščamo strokovnjakom, ki govorijo v jeziku, ki ga razumejo le “posvečeni”. Poslušate kdaj profesorje ekonomije, finančne ministre ali bankirje? Jih razumete? Če jih ne razumete, ni z vami nič narobe, kajti njihovo ekonomsko besedičenje je zgolj “loščenje” umazanih dejanj, ki jih skušajo opravičiti in jim nadeti podobo strokovnosti in znanstvenosti.

Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.

“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”

“Da bi človeštvu pomagal pri preobrazbi sveta, je Maitreja svetovni učitelj izoblikoval določene prioritete. Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International)

Čeprav je tako imenovana balkanska begunska pot zaprta in v Slovenijo ter severnejše evropske države novih beguncev skorajda ni več, pa to ne pomeni da je problem kar izginil. Ne samo, da ni izginil, z vzroki za begunsko krizo se ta hip ne ukvarja prav nihče. Gre za izrazito kratkoročno politiko, ki morda rešuje stolčke nekaterih politikov, prinaša pa zelo slabe obete za prihodnost. Torej, ne samo da se pomanjkljivo ali slabo ukvarjamo s trenutno begunsko problematiko, z vzroki zanjo se sploh ne ukvarjamo!

Slovenija je majhna država. Dva milijona ljudi. Precej smo sprti med sabo: večinoma po političnem prepričanju in odnosu do različnih skupin. Na celotnem planetu nas je danes (aprila 2016) približno 7,4 milijarde. Koliko različnih prepričanj je šele med vsemi Zemljani: političnih, verskih, ekonomskih, svetovnonazorskih, ideoloških in drugih. Vzrokov za spore in konflikte imamo torej več kot dovolj; za nadaljnja desetletja, stoletja in tisočletja. Vprašajmo se raje: je možno, da navkljub vsem medsebojnim razlikam nekega dne vendarle zaživimo kot ena človeška družina, v miru in blaginji?

“Globalni temeljni dohodek je zagotovljeni minimalni dohodek, ki ga brezpogojno dobijo vsi ljudje v vseh državah.” (Global Basic Income Foundation)

Pokojni ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec za ekonomijo James Tobin je že leta 1978 predlagal preprosto rešitev za omejitev destruktivnega špekuliranja s svetovnimi valutami. Predlagal je uvedbo davka na čezmejne valutne transakcije. Čeprav bi bil davek relativno nizek (največ 0,5% za vsako transakcijo), pa bi z njim kaj hitro ločili “zrnje od plev”: investitorji z resnimi nameni bi, navkljub davku, še vedno vlagali v koristne transakcije oziroma dejavnosti, špekulanti pa bi si verjetno premislili in nehali povzročati škodo državam in njenim državljanom. Davek, ki ga je predlagal, se po njem imenuje Tobinov davek.

“Nekatere (stvari) so po naravnem pravu skupne vsem, nekatere so javne, nekatere (last določene) skupnosti, nekatere (last) nikogar, večina (last) posameznikov … In po naravnem pravu so skupni vsem zrak in tekoča voda, morje in prek tega morske obale.”

Čeprav se Evropa ta čas intenzivno ukvarja z begunsko problematiko in to bolj ali manj neuspešno, pa se v njeni senci dogajajo mnogo bolj dramatične stvari. Danes, 10. marca 2016, je Evropska centralna banka (ECB), ki ima “nad sabo samo nebo”, oziroma ki deluje brez kakršnega koli nadzora demokratičnih institucij, svojo ključno obrestno mero znižala na 0 %, plačilo za deponiranje presežne vrednosti pa zdaj znaša minus 0,4 %. Poleg tega bo ECB mesečno s 60 na 80 milijard evrov povečala nakupe državnih in drugih obveznic (kvantitativno sproščanje).