Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Letos poleti (2016) je v Ljubljani začel z delovanjem sistem delitve avtomobilov (car sharing) Avant2Go, ki se je “pridružil” že nekaj let uspešno delujoči delitvi koles BicikeLj. Poleg tega v Sloveniji že dlje časa deluje zelo razširjena spletna platforma za “delitev sedeža v avtomobilu” Prevozi.org. V Ljubljani deluje Knjižnica reči, kjer si je mogoče po knjižnjičnem sistemu izposoditi različne stvari; izjemno zanimiva je delitev unikatnih srajc Shirting ter že dlje časa delujoči Zelemenjava in Menjalni krog itd. Vsem tem oblikam je skupno, da se v uvrščajo v okvir ekonomije delitve (sharing economy), ki v temeljih preobraža način delovanja globalne ekonomije in družbe.

Ni dvoma, da je doping v športu potrebno preganjati. Vsak športnik, ki se mu dokaže, da je uporabljal nedovoljene substance, mora biti ustrezno kaznovan. Drugače pa je, ko se “dopinški nadzor” uporabi za kolektivno kaznovanje in ponižanje celotnega naroda ter države in še več - celo vseh njenih športnikov invalidov. Z izključitvijo atletinje Darje Klišine (Guardian), ki se je “zgodila” kar sredi olimpijskih iger, na olimpijskih igrah v Riu 2016 ne bo več nobenega ruskega atleta in atletinje. Poglejmo si to zgodbo nekoliko pobliže.

“Odgovor je pravzaprav zelo enostaven. Treba je preprosto obrniti prioritete. Na prvem mestu ne smejo biti interesi bank in kapitala, temveč odpravljanje revščine, socialnih problemov in zagotavljanje delavskih pravic … Ustanovna Listina Organizacije združenih narodov obvezuje, da morajo uresničiti deklaracije o človekovih pravicah in ta obveznost ima prednost celo pred mednarodnimi pogodbami. Vsaka država ima torej vsak trenutek pravico reči, da ne more več uresničevati svojih dolžnosti in da bo zato prenehala odplačevati svoje finančne obveznosti do posojilodajalcev.” (dr. Maja Breznik)

“Vojne izbruhnejo, ker se države ne razumejo med seboj. Miru ne bo, dokler bodo prisotni predsodki, ki zdaj ločujejo različne skupine ljudi med seboj. Za dosego miru ni nič boljšega kot to, da se mladi iz vsega sveta redno srečujejo ter se preizkušajo v telesni moči in spretnosti?” "Olimpijske igre bodo uspešne, če bodo posredni dejavnik pri zagotavljanju univerzalnega miru”. (Pierre de Coubertin)

“Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.” (Predsednik Pahor, Vršič, 30. 7. 2016)

“Napadi v Parizu so bili napad na našo svobodo, evropske vrednote, naš način življenja; bili so napad na vse nas.” (Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, november 2015)

“Grozovita zločinska dejanja in teroristični napadi v Evropi po ocenah premierja Mira Cerarja kažejo, da smo soočeni s povsem drugačnimi varnostnimi razmerami kot v preteklosti. Položaj okoli nas in v svetu ocenjuje za zelo dramatičen. Naloga vlade je, da ostaja budna, pravi Cerar, ki je zato za sredo sklical sejo sveta za nacionalno varnost.” (Delo, 26, 7. 2016)

Pojem “pasje življenje” pomeni “težko, bedno življenje”. Življenje psov v preteklosti ni bilo ravno nekaj lepega, zato zdaj tudi za človeka rečemo, da ima pasje življenje; podobno tudi pasja vročina pomeni, da je vročina zelo huda in jo težko prenašamo itd. Zdaj pa to očitno ne velja več: živeti pasje življenje je lahko tudi nekaj zelo udobnega - Če pes želi obisk opere ali aromaterapijo, bo to v nekaterih hotelih tudi dobil. Psi zdaj lahko “izbirajo med vaflji iz krompirja s klobaso ali zrezkom v omaki s pirejem” ali si privoščijo “pedikuro in lakiranje krempljev, aromaterapijo, razgibavanje na tekočem traku”. Samo Američani so “lani za svoje štirinožne prijatelje, kot so psi in mački, zapravili več kot 60 milijard dolarjev”.

Centralna banka je neodvisna institucija, še zlasti naj bi bila takšna Evropska centralna banka (ECB). Države naj se v njeno delo ne bi smele vmešavati. A resnica je drugačna. Pa ne zato, ker se države vtikajo v delo centralne banke, temveč ker se centralna banka vtika v državne zadeve. Torej ECB ni neodvisna institucija, ki bi morala skrbeti za evro, temveč naddržavna ustanova, ki skuša vplivati na delo državnih organov v posamezni članici evroskupine - v tem primeru Slovenije. Natanko to je storil predsednik ECB Mario Draghi, ko je pisal pismo predsedniku Evropske komisije Junckerju in slovenskemu generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju (Policija, tožilci 
in mali delničarji proti Super Mariu).

Zdi se, kot da smo na koncu časov. Dramatične podnebne spremembe, obsežna revščina, dolgotrajna gospodarska in finančna kriza, terorizem in vojni konflikti so le najbolj izpostavljeni problemi današnjega časa, ki mnoge navdajajo s strahom in z negotovim pogledom na prihodnost. Lahko pa na vse to pogledamo tudi drugače: morda pa smo na začetku nečesa novega, boljšega.