Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Zaposlitev za nedoločen čas, plačana bolniška, plačan dopust, plačana vožnja na delo in prehrana na delovnem mestu, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, regres, morda še trinajsta plača. Za večino mladih in za vse večji del preostale populacije je vse našteto vse bolj - znanstvena fantastika! V Sloveniji imamo dve kasti zaposlenih: kasto varno zaposlenih in kasto prekarcev. V Ustavi RS (49. člen) pa v posmeh vse večji množici prekernih delavcev piše: “Vsakdo prosto izbira zaposlitev.”
Standing Rock (Stoječa skala) je šesti največji indijanski rezervat v ZDA (9.251 km2, kar pomeni skoraj polovico površine Slovenije) in leži na območjih zveznih držav Severna in Južna Dakota. Rezervat je v zadnjem času postal znan po boju domorodnih plemen in okoljevarstvenikov proti gradnji 1.825 kilometrov dolgega naftovoda Dakota Access, ki bi lahko ogrozil vodne vire in oskrunil indijansko dediščino na območju rezervata.
“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)
Zgornje besede se nam morda zdijo vzvišen ideal, želja po svetu, kjer bi “drug z drugim ravnali kakor bratje” (in sestre seveda). Mnogim se to zdi nemogoče, saj vendar pripadamo tako različnim narodom in narodnostnim skupinam. Pa res?
"Dovški župnik Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 z občinama Dovje in Mojstrana sklenil kupno pogodbo o odkupu zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar." (gore-ljudje.net) Naslednje leto je dal Aljaž na vrh postaviti stolp, na katerega je dal napisati naslednje besedilo:
"Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem." (Dediščina Jakoba Aljaža, Aljažev goldinar)
"Sadovi gospodarskega okrevanja so neenakomerno porazdeljeni," so pred kratkim objavili v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (The rich are winning the global economic recovery). Podatki so nedvoumni; po začetku krize v letu 2007 so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši.
Ameriški borzni indeks Dow Jones, eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, je pred kratkim (22. novembra 2016) dosegel nov zgodovinski mejnik - 19.000 točk. Tudi številni drugi indeksi so v divjem porastu (The 10+ global stock markets in bull territory). Borzni indeksi izkazujejo, da gre številnim gospodarstvom več kot odlično, hkrati pa kar nekaj ekonomistov opozarja na bližajoči borzni zlom “bibličnih razsežnosti” (80% Stock Market Crash To Strike in 2017, Economist Warns). Nam gre torej zelo dobro ali zelo slabo?
Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.
Pogosto se zgražamo nad korporacijami, ki se obnašajo neodgovorno do okolja in do svojih delavcev; prav tako radi nergamo nad politiki, ker tako malo naredijo za zaščito okolja in za zaščito svojega prebivalstva. Nikoli pa ne vidimo, da smo tudi sami del tega sistema in da soustvarjamo realnost, nad katero se potem jezimo. Še posebej je vse to opazno v času praznikov, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.
"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."
Ko se je v času predsedniške kampanje ob, zdaj že izvoljenemu, Donaldu Trumpu pojavil Nigel Farage, glavni zagovornik prav tako uspešnega Brexit-a, je zbranim povedal natanko to, kar je že prej Britancem: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam" (Trump predicted 'Brexit plus plus plus,' and he was right). Če odmislimo, da sta tako Trump kot Farage prav tako pripadnika teh politično-ekonomskih elit, mu lahko samo pritrdimo.