Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.
Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

V kratkem bo razglašena sodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. V nobenem primeru to ne bo nekaj dobrega. Kakršna koli bo sodba, bo voda na mlin eni ali drugi strani. Morda bi bilo najbolje, da problem meje za nedoločen čas zamrznemo. Zdajšnja generacija politikov preprosto ni dovolj zrela, da bi ta problem rešila. Morda bodo prihodnje generacije ta problem rešile na zelo enostaven način. Kajti meje niso samo stvar konfliktov, temveč tudi zgodba o velikodušnosti in daru.

Tokrat bomo o enosti človeštva, miru, medsebojni delitvi dobrin razmišljali malo drugače, s pomočjo poezije. John Lennon je leta 1971 izdal izjemno skladbo oziroma pesem Imagine (Zamisli si).

Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.