Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Človeška prihodnost je negotova. Znašli smo se pred prelomno točko. Lahko ostanemo na obstoječi poti, kar pomeni, da nadaljujemo z uničujočo tekmo za vse bolj izčrpane in prizadete planetarne vire in jih še naprej trošimo preko vseh zmogljivosti globalnega okolja. Vendar v tem potrošniško-komercialnem spektaklu uživa le del človeštva, večji del pa živi v hudi revščini, pomanjkanju in vse številnejših družbenih konfliktih, ki vedno lahko prerastejo v vojne.
Kakšni so danes medsebojnih odnosi med posamezniki ali med državami? So izraz razumevanja, sočutja, enakosti, spoštovanja, kar bi lahko opredelili tudi kot izraz ljubezen do drugega? Ali pa izhajajo iz sebičnosti, pohlepa in ločevanja (glede na raso, vero, prepričanje, družbeni položaj, itd.)? Zagotovo prevladuje slednje.
Politiki vseh slovenskih strank v teh dneh mrzlično pripravljajo in objavljajo svoje politične programe. Vsem je zagotovo skupno to, da svojim državljanom obljubljajo blaginjo. Na žalost pa se zanje blaginja konča na mejah države ali pa še dosti prej. Če pa že pokukajo čez planke oziroma meje, vedno govorijo o interesih države. Poskrbimo za svojo državo, svoje državljane, svoje okolje, svojo zemljo, svoje ozračje…! Kot da je to sploh mogoče?
Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora.
V prihodnjih dneh se boste odločali o priznanju Palestine. To vsekakor ne bo lahka odločitev. Številne velike sile temu nasprotujejo, imajo pač svoje računice.
A poskušajte se spomniti ali vživeti v proces slovenskega osamosvajanja. Brez priznanj drugih držav bi bil ves trud zaman, vsako priznanje je pomenilo potrditev legitimnosti slovenske odločitve.
Lani, 15. novembra 2017, smo v prispevku Kriptovalute in drugi baloni opozorili na nevarnost napihovanja tako imenovanih kriptovalut. Takrat je najbolj znana kriptovaluta bitcoin dosegla vrednost 6.598 dolarja ($). Le dober mesec kasneje, 18. decembra 2017, je bitcoin dosegel svojo najvišjo vrednost, 19.498 $. V dobrem mesecu dni se je torej trg z bitcoini napihnil kar za trikrat (s podobnim tempom so se dražile tudi druge kriptovalute). Danes, 2. aprila 2018, je njegova vrednost zdrsnila na 6.700 dolarjev.
Morda je vprašaj v naslovu odveč, morda res gremo v 3. svetovno vojno. Napenjanje mišic med Veliko Britanijo, ZDA ter zavezniki in Rusijo na drugi strani ni dobro za nikogar. Poskusa umora bivšega ruskega vohuna in njegove hčerke seveda ne smemo opravičevati. Gre za okrutno dejanje, ki mora biti kaznovano. A v resnih državah se najprej sproži preiskava, potem pa se na podlagi ugotovitev sprejmejo ukrepi – kazenski in morda tudi politični, če je potrebno.
Bliža se velika noč, največji krščanski praznik. V samem jedru krščanstva, in tudi drugih religij, je ljubezen. Ljubezen do drugega pa je sploh eno temeljnih Jezusovih sporočil. Zakaj torej ne bi o tem razmislili v kontekstu časa, v katerem živimo? Pirhi, potica in šunka niso dovolj, potrebno je razmišljati in delovati v svetu, kjer so sovraštvo, izkoriščanje in trpinčenje še kako živi. A ljubezen do drugih ni sentimentalno čustvo, temveč delovanje za njihovo dobro. Kdo so tisti drugi, ki jih kolektivno izključujemo, sovražimo, izkoriščamo, trpinčimo …?
Ekonomija, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti, hkrati pa ta rast povzroča vedno večjo družbeno neenakost, ni vzdržna niti z okoljskega niti z družbenega vidika. Države s sebičnim ekonomskim ravnanjem, ki ga zagovarjajo s skrbjo za blaginjo lastnih državljanov (v resnici pa delujejo v interesu najbogatejših), povzročajo številne mednarodne konflikte in nekatera območja na Zemlji puščajo v globokem pomanjkanju. Ne gre samo za to, da takšen sistem ni dober, dejansko je nevaren in ogroža prihodnost človeštva. Zato je naša dolžnost, da vzpostavimo pravičen ekonomski sistem na globalni ravni, ki bo utemeljen na resničnem mednarodnem sodelovanju in na globalni delitvi dobrin.
Že leta se opotekamo iz krize v krizo. Enkrat ekonomska, potem politična, pa družbena, vojaška, migrantska in ves čas prisotna podnebna oziroma ekološka kriza. Politiki in ekonomisti se resda trudijo z njihovim reševanjem, a bolj kot odpravljajo vzroke za krize, zgolj gasijo požare; s svojimi dejanji pa pogosto zanetijo še nove. Ali obstaja rešitev, enostavna in izvedljiva, ki bi se zares lotila temeljnih vzrokov, ki nas pehajo iz krize v krizo?