Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
25. maja 1948 je nekdanji vojaški pilot Združenih držav Amerike Garry Davis vstopil v ameriško veleposlaništvo v Parizu, se odpovedal ameriškemu državljanstvu in se, pred presenečenimi uradniki, razglasil za državljana sveta. Zaradi tega je imel kasneje veliko težav, večkrat je bil aretiran in izgnan iz različnih držav, kamor je potoval z lastnim »globalnim« potnim listom. Verjel je, da so nacionalne države vzrok za vojne. Čeprav bodo imele države še dolgo v prihodnost pomembno politično in ekonomsko vlogo, pa vendarle že zdaj lahko razmišljamo o ideji državljanstva sveta, kot ideji, ki nas združuje in ozavešča o medsebojni povezanosti ter soodvisnosti.
Morda se zdi naslov nekoliko pretiran, a dejstvo je, da so najpomembnejši ameriški borzni indeksi doživeli najhujše padce na predbožični dan v zgodovini (biggest Christmas Eve declines ever). Na sam božični dan pa je osrednji japonski borzni indeks izgubil kar 5 odstotkov svoje vrednosti. Tudi najbolj znana kriptovaluta Bitcoin je na božični dan izgubila več kot 10 % vrednosti. Vendar je to samo del daljšega procesa, ki se odvija že več mesecev in nakazuje začetek nove velike krize. Ta kriza pa ne bo tako enostavno rešljiva, kot je bila prejšnja. Zakaj?
Torek, 29. oktobra 1929, je bil zadnji od štirih dni zloma newyorške borze, ki je sprožil Veliko gospodarsko krizo. Zato so ta dan poimenovali črni torek (Black Tuesday). Tudi današnji torek, 4. decembra 2018, je precej rdeče obarvan, kar pomeni, da so borze v minusu. In to globokem. Najbolj znani borzni indeks na svetu, ameriški Dow Jones, je danes zgubil skorajda 800 indeksnih točk oziroma več kot 3 % vrednosti, kar je precej velik padec.
Ko v teh prazničnih dneh deremo
v od kiča slepeča potrošniška svetišča,
pa naj bo to late night shopping,
zahvalni dan, črni petek, cyber monday;
adventni ali miklavžev sejem,
božično ali novoletno zapravljevanje,
v resnici ne kupujemo daril svojim najbližjim,
da bi jih razveselili in osrečili:
Petek, 25. oktobra 1929, se je v zgodovino vpisal kot eden izmed »črnih« borznih dni v oktobru 1929, ki so sprožili veliko gospodarsko krizo, zato so ga poimenovali kar črni petek. Črni petek (tudi črni torek in četrtek) je tako postal simbol nazadovanja, »črnih«, temačnih dni, ki so sledili zlomu newyorške borze. Danes črni petek pomeni nekaj drugega – praznik oziroma orgija potrošništva. Ta »praznik« potrošništva smo seveda uvozili iz ZDA, saj označuje dan po zahvalnem dnevu, ko trgovine ponujajo velike popuste. Ker se takrat prodaja močno poveča, se rdeče številke v bilancah trgovin obarvajo v črno (trgovine izplavajo iz izgub v dobiček). Danes je črni petek postal globalni simbol najbolj divjega potrošništva, ki uničuje družbo in svet.
O beguncih in ekonomskih migrantih je danes veliko govora. Na njihovih »hrbtih se lomijo« največji problemi sveta – revščina, neenakost, vojne ter okoljska in ekonomska kriza. Pred temi problemi si ne smemo zatiskati oči, prav tako kot ne moremo beguncem in ekonomskim migrantom pripisati krivde za vse naše težave. Razmislimo torej o tej kompleksni problematiki; vendar ne z razburkanimi čustvi sovraštva, ki jih spodbujajo in krepijo moči željni politiki, temveč z mirnim razumom in ljubečim srcem. Kajti govorimo o ljudeh in samo o ljudeh.
11. 11. 2018 mineva natanko 100 let od konca 1. svetovne vojne. Smo se česa naučili iz te strašne vojne, ki je zahtevala približno 40 milijonov žrtev? Vsaj v prvih desetletjih po njej ne veliko, saj se je samo 21 let kasneje začela 2. svetovna vojna. A tudi po tej, še bolj uničujoči, vojni ni orožje nikoli dokončno potihnilo. In tudi danes je še vedno mnogo ljudi prepričanih, da se problemi človeštva lahko rešujejo edino z orožjem (morda pozabljajo na jedrsko orožje, ki uniči tudi uničevalca samega).
10. decembra letos (2018) bomo obeležili 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. Čeprav o človekovih pravicah vemo marsikaj, predvsem ko gre za svobodo govora, združevanja, pravico do osebnega dostojanstva in poštenega sojenja itd., pa le malo vemo o pravicah, ki se tičejo blaginje ali preživetja posameznika in družbenih skupnosti (od družine do človeštva).
O teh govori 25. člen te veličastne listine, ki slehernemu Zemljanu jamči pravico do »zdravja in blaginje« oziroma zmožnost zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb:
»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«
Vprašanja so več kot na mestu: kje smo, kam gremo in kako (bomo prišli tja, kamor smo se namenili)? Danes se resno ne ukvarjamo niti z sedanjimi problemi, kaj šele s prihodnjimi. Zdi se kot, da je edini politični in ekonomski program sedanjosti in prihodnosti (še vedno samo) gospodarska rast. Je to res zdravilo za vse probleme tega sveta ali gre zgolj ohranjanje obstoječega stanja, ki koristi le najbogatejšim? Vsekakor pa ne koristi večini Zemljanov in planetarnemu okolju.