Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
“Danes trpimo zaradi hudega napada ekonomskega pesimizma. Pogosto slišimo ljudi govoriti, da je doba izjemnega ekonomskega razvoja, ki je bila značilna za devetnajsto stoletje, končana.” Če bi zamenjali besedo devetnajsto za dvajseto, bi bili prepričani, da so besede zapisane v današnjem času. V resnici pa jih je leta 1930 zapisal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883 - 1946) v eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke.
V razvitejšem delu sveta se marsikdo znajde v dilemi, kaj storiti s hrano, ki neporabljena ostaja v domovih; na primer po rojstnodnevni zabavi, ali ker smo jo morda preveč kupili ali pripravili? Pred takšno dilemo se je znašla tudi Angležinja Tessa Cook, ki je nekega dne želela še povsem dobro hrano, ki je ni mogla sama pojesti, podariti nekomu drugemu; šla je na ulico, a tam ni bilo nikogar, ki bi jo želel. Takrat se ji porodila zamisel: zakaj ne bi šlo na boljši način - zakaj ne z mobilno aplikacijo? Skupaj s Saasho Celestial-One sta ustanovili OLIO, mobilno platformo za delitev hrane.
Čeprav podjetje Uber še ni vstopilo na slovenski trg, pa je prav, da vemo, zakaj je to podjetje in sistem, ki ga predstavlja, tako problematično, celo nevarno. Če Uber in podobni sistemi uspejo, na primer v zakonodajnem smislu, lahko že v bližnji prihodnosti postanemo brezpravna najemniška delovna sila velikih globalnih korporacij. Veliko ljudi, predvsem mladih, že zdaj opravlja prekerna oziroma začasna, negotova dela, brez ustrezne zaščite in socialnih pravic. Uber prekerizacijo dela dviguje na novo raven - globalno. Uberizacija postaja pojem globalne prekarizacije. A ne smemo se upirati samo uberizaciji, temveč vsem oblikam prekarizacije, tudi tem, ki vse bolj “poganjajo” v našem domačem okolju.
Mednarodni denarni sklad je pred kratkim opozoril, da so skupni globalni dolgovi dosegli 152 bilijonov dolarjev. Ti dolgovi znašajo kar 225 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda (IMF urges governments to tackle record global debt of $152tn). Glede na trenutno globalno populacijo (World Population Clock), ki šteje več kot 7,4 milijarde ljudi, vsak Zemljan dolguje približno 20.500 dolarjev ali 18.300 evrov.
V zadnjih dneh je veliko govora o ameriški korporaciji Uber, slovenski vladni delegaciji, ki je obiskala njen sedež, in o ekonomiji delitve. Ponovimo na kratko: “Minister za javno upravo Boris Koprivnikar in izvršna direktorica za komunikacije v podjetju Uber Betsy Mansiello sta ob obisku slovenske gospodarsko razvojne delegacije v Silicijevi dolini podpisala skupno pismo o nameri” (Minister Koprivnikar podpisal pismo o nameri z Uberjem, Delo). Po vrnitvi iz ZDA so ministra k odstopu od sodelovanja z Uber-jem pozvali Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Sindikat Mladi Plus, Svobodni sindikat Slovenije, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Društvo Svetovalnica za migrante (Sindikat prometa in zvez proti Uberju, Delo). Na katero stran naj se postavimo: vladno ali na stran civilne družbe? Za odgovor potrebujemo nekaj razmisleka.
Je mogoče izmeriti človeško neumnost? Je, zelo enostavno. Pred časom smo sicer zapisali, da je Neumnost vredna 125 milijonov evrov. A zdaj bomo popravili to trditev: človeška neumnost je vredna samo 14 centov. Zakaj? Ker Evropska unija namenja 14 centov pridelovalcem mleka za vsak uničen liter mleka, oziroma skupaj 150 milijonov evrov. Genijalno! Otroci v revnih državah zaradi lakote in pomanjkanja hranljivih snovi umirajo v milijonih (3,1 milijona otrok mlajših od 5 let, vsako leto), Evropa pa uničuje svoje mleko.
Na spletni strani STWR (Share the World’s Resources oziroma Medsebojna delitev globalnih virov) je objavljen prevod članka Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta), ki ga je napisal ustanovitelj te nevladne organizacije Mohamed Mesbahi. Šele čas bo pokazal za kako pomembno delo gre, saj se besedilo na nekonvencionalen način loteva dveh ključnih problemov današnjega sveta: revščine in lakote na eni strani ter okoljske krize na drugi; gre za dva povezana problema, ki jih je možno rešiti le skupaj. Rdeča nit pa je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega uresničitev Mohamed Mesbahi vidi kot “enega največjih upov sodobnega človeštva”.
Čeprav v svetu globalnih financ stvari izgledajo “krasno” in predvsem ameriški borzni indeksi kar “pokajo od zdravja”, pa vendarle počasi tonemo v novo globalno finančno krizo. Velik del sveta je sicer že globoko v krizi, a kaj ko je danes edino merilo družbenega razvoja in blaginje prebivalstva gospodarska rast, še bolj pa višina oziroma rast borznih indeksov.
Priznam, sem velik domoljub. Ljubim svoj dom, svojo domačo Zemljo. Ljubim prav vse prebivalce Zemlje, kajti “vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” Prav vsi ljudje so enakovredni in enakopravni, “ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.”
V Dnevnikovem Objektivu je bil v soboto, 20. 8. 2016, pod zgornjim naslovom objavljen članek Barbare Hren. Gre za odličen in potreben članek, ki osvetljuje različne vidike vse bolj razširjene in obetavne »delitvene ekonomije«. Vendar se mi zdi potrebno razmisliti o nekaterih pojmih oziroma trditvah iz članka.