Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Se še spomnite Grčije. Ko so se Grki na demokratičnih volitvah odločili za Sirizo, so doživeli strahovit gnev celotne Europe, vključno s Slovenijo. A koga so Grki v resnici ogrožali? Predstavljali so grožnjo finančnim trgom in njihovi prevladi nad evropsko politiko. Zato so bili kaznovani in ponižani. Zdaj se podobna zgodba odvija v Veliki Britaniji.

Dejali smo že, da Britanci z izstopom iz EU dejansko bijejo boj z globalnimi finančnimi trgi in silami komercializacije v ozadju (Rog in Brexit); tem silam so zdaj preko demokratičnega referenduma zadali pomemben udarec. Zakaj lahko to trdimo? Ker so takoj po objavi rezultatov borzni indeksi začeli silovito padati. Vendar, ali so za te padce res krivi Britanci?

Kaj imata skupnega Rog in Brexit? Na videz nič, a če dobro premislimo, če pogledamo “v ozadje” dogajanja, imata mnogo skupnega. Skupen jima je odpor proti komercializaciji, čeprav se tisti, ki se upirajo tem najbolj destruktivnim silam sodobnega časa, tega morda niti ne zavedajo. Sile komercializacije ljudi, družbo, ki jo le-ti sestavljajo in naravo spreminjajo v tržno blago. Nič ni bolj nevarnega in destruktivnega od teh procesov.

“Vidimo bolečino, vendar se ne odzovemo; slišimo jok, vendar ga ne potolažimo; vidimo žejo, vendar je ne potešimo.” Papež Frančišek

Ekonomija delitve nam ni nepoznana. V bližnji prihodnosti naj bi Ljubljana uvedla tako imenovano delitev avtomobilov (car sharing); že nekaj let poznamo delitev koles Bicikelj ter Prevoz.org, Knjižnico reči, Zelemenjavo itd. V svetu poznamo brez števila novih oblik ekonomije delitve, ki že in bodo bistveno spremenili podobo prihodnje ekonomije ter s tem družbe kot celote.

Še v začetku letošnjega leta se je zdelo, da smo na pragu nove finančne krize; borzni indeksi so naglo drseli navzdol, nafta se je hitro cenila; politike se je začela polaščati panika. Zdaj, nekaj mesecev kasneje, se zdi, kot da je v vse v najlepšem redu. Je res? Je kriza rešena? Resnica je bistveno drugačna. Kriza je še vedno aktualna, le “potuhnila” se je. Zakaj smo v to tako prepričani.

Danes velja splošno prepričanje, da problemi človeštva izhajajo predvsem iz pohlepa, sebičnosti in pokvarjenosti nekaterih posameznikov, predvsem najbogatejših Zemljanov, pa tudi politikov in drugih pripadnikov družbenih elit. Če ne bi bilo njih, bi nam bilo lepše. Pa je to res? Bi bil svet brez njih res lepši? Kaj pa mi sami?

Prostotrgovinski sporazumi, med katerimi je v zadnjem času še posebej veliko prahu dvignil TTIP oziroma evropsko-ameriški trgovinski in naložbeni sporazum (Transatlantic Trade and Investment Partnership), so le vrh ledene gore pospešenega procesa komercializacije družbe. Četudi TTIP ne bo sprejet, to še ne pomeni, da je civilna družba zmagala, kajti sile komercializacije ne odnehajo tako zlahka - svoje namere iz TTIP bodo skušale uresničiti po drugih poteh; v drugih sporazumih ali z drugimi aktivnostmi.

“Otroci in mladostniki rastejo (grow). Odrasli odrastejo (mature). Čas je, da spremenimo okvir razprave in prepoznamo, da smo potisnili gospodarsko rast in porabo dobrin preko zmožnosti planetarnega okolja. Zdaj moramo preusmeriti naše ekonomske prioritete od rasti (growth) k zrelosti (maturity) - zadovoljevati potrebe vseh ljudi v okviru zmožnosti, ki nam jih zagotavlja Zemlja.”

“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitreja)