Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Moto Pariške ekonomske šole (Paris School of Economics), na kateri poučuje tudi znameniti ekonomist Thomas Piketty, se glasi: “Ekonomija služi družbi” (Economics serving society). Kako resno bi morali vzeti te besede.

Od letošnjega marca do septembra 2016 bo Evropska centralna banka (ECB) v evropski bančni sistem vsak mesec“stočila” 60 milijard evrov. Skupaj bo tako ECB evropskim bankam v okviru tega tako imenovanega programa kvantitativnega sproščanja “podarila” 1140 milijard evrov. S tem naj bi spodbudila gospodarsko rast, saj naj bi komercialne banke več denarja namenila kreditiranju gospodarstva in prebivalstva (24ur.com).

Na blogu medijske organizacije Al Jazeera je urednik njene spletne strani v angleškem jeziku Barry Malone pojasnil, zakaj za ljudi, ki preko Sredozemlja bežijo v Evropo, ne bodo več uporabljali besede 'migranti' (Why Al Jazeera will not say Mediterranean 'migrants').

Številni strokovnjaki že nekaj časa napovedujejo novo veliko finančno in ekonomsko krizo. Vandar je čas za napovedi mimo. Nova globalna finančna kriza se je dejansko že začela oziroma se prejšnja sploh ni končala. Običajno se mora sicer zgoditi “prelomni dogodek”, na primer dramatičen padec vrednosti newyorške borze (kot leta 1929) ali propad velike banke, kakršen je bil propad banke Lehman Brothers 15. septembra 2008.

Celotni neto mednarodni dolgovi, ki jih dolgujejo države dolžnice (zasebni in javni sektor), so se z 11,3 v letu 2011 povečali na 13,8 v letu 2014, v letu 2015 pa naj bi narasli na 14,7 bilijona ameriških dolarjev (ali 14.700 milijard dolarjev). V štirih letih se bo torej skupni globalni neto zunanji dolg povečal za 3,4 bilijone dolarjev oziroma za 30 %. Številke so objavljene v julijskem poročilu The new debt trap: How the response to the last global financial crisis has laid the ground for the next (Nova dolžniška past: kako je odziv na zadnjo globalno krizo postavil temelje za naslednjo) organizacije Jubilee Debt Campaign.

Evropa se sprašuje, kako rešiti vse bolj zaostreno begunsko krizo. Evropske države kot branjevke na trgu barantajo o kvotah beguncev, ki bi jih lahko sprejele, hkrati pa na vseh koncih gradijo ograje in zidove, ker “plenilski priseljenci ogrožajo življenjsko raven Evropejcev”. To niso besede nestrpnih neonacistov, temveč angleškega zunanjega ministra Philipa Hammonda, medtem ko “njegov” premier Cameron govori o »rojih potencialnih priseljencev«. Kot da gre za kobilice in ne za ljudi.

V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše” ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd.

Potem, ko so globalni finančniki “uredili” grško krizo in ljudi obrali do kosti, se njihova aktivnost nadaljuje. Portoriko, karibska država, ki ima status ozemlja ZDA, je uradno bankrotiral.

Živimo v izjemno burnem obdobju človeške zgodovine. Hitrost sprememb je tako velika, da jim komajda sledimo, kaj šele, da bi se jim uspeli sproti prilagajati. A morda, če je verjeti številnim informacijam, dogodkom in znamenjem, bo že relativno bližnja prihodnost prinesla spremembe, ki si jih danes komajda lahko zamislimo.

Najprej nanizajmo nekaj dejstev:

- gospodarska rast je še vedno v središču ekonomskih politik večine svetovnih držav;

- kljub gospodarski rasti se povečuje družbena neenakost in z njo revščina ter lakota;

- z gospodarsko rastjo se zaostruje okoljska kriza;

- svetovna proizvodnja ključnih dobrin že zdaj zadostuje za osnovne potrebe vseh ljudi na planetu;

- denarni oziroma finančni sistem že dolgo ni več v “službi” gospodarstva in prebivalstva, temveč je postal sredstvo bogatenja in (politične) moči.