Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Zelo radi kritiziramo politike, ekonomiste, bankirje, podjetnike in tako naprej. Oni so “zafurali” to družbo. Politiki so itak vsi po vrsti pokvarjeni. Vseeno je, kdo je gor. Vsi podjetniki kradejo, še zlasti pa to počnejo bankirji. Vse bi bilo treba zamenjat, postrelit ali zapret. Tako nekako tečejo številne debate, od gostilniških šankov do akademskih krogov.

Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Trenutno se cena sodčka (barrel) nafte giblje okoli 50 dolarjev (čeprav cena precej niha), ker sta evro in dolar vse bliže, je podobna tudi cena v evrih. Cena za 1 kubični meter (6,29 sodčka) vode iz vodovodnega omrežja v Sloveniji znaša približno 1 evro. Za grobo primerjavo torej lahko izračunamo, da je 1 kubični meter nafte vreden približno 300 evrov, kar pomeni, da je nafta 300-krat dražja od vode. Pa vendar lahko trdimo, da je voda veliko dragocenejša od nafte.

Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

Vladna palača, v kateri imata sedež predsednik republike in Generalni sekretariat vlade, nosi velik simbolni pomen. Gre za palačo, v kateri so razkošni prostori; vemo, kdo je nekoč vladal iz palač (ponekod še danes) – cesarji, kralji, knezi itd. A časi so se spremenili. Danes nam vladajo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. A ti “predstavniki ljudstva” so se preprosto vselili v stare in obnovljene palače, obnašajo pa se natanko tako, kot so se nekoč cesarji, kralji, knezi in drugi vladarji.

V prihodnosti, ko se bomo končno premaknili z mrtve točke norega ekonomskega stanja, kjer tekmovanje vseh z vsemi ustvarja revščino, lakoto, brezposelnost, brezštevilne konflikte, uničeno okolje; na drugi strani pa izjemno bogastvo peščice Zemljanov, se nam bo zdela medsebojna delitev nekaj povem normalnega in naravnega.

V šestih letih recesije se je vrednost ameriških borz vrednostnih papirjev zvišala za neverjetnih 8 bilijonov oziroma 8.000 milijard dolarjev in velika večina tega denarja je šla v roke 10 % najbogatejših Američanov, ki imajo v lasti 91 % vseh vrednostnih papirjev (CommonDreams).

So trenutki v zgodovini, ko se je potrebno odločiti za pravo stran. Ko bomo na zdajšnji čas gledali iz zgodovinske perspektive, bodo stvari mnogo bolj jasne. A potrebno se je odločiti tukaj in zdaj. Danes je potrebno izbrati pravo stran: ali napredno stran, ki zastopa ljudi, svobodo in pravičnost ali temno oziroma nazadnjaško stran, ki uničuje in zasužnuje ljudi ter celoten planet. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili ljudje pred prav takšno dramatično odločitvijo - stopiti na stran fašizma in nacizma ali se jima zoperstaviti.

Ekstremne podnebne spremembe, jedrska vojna, globalna pandemija, ekološka katastrofa, zlom globalnega sistema, udarec asteroida, izbruh supervulkana, sintezna biologija, nanotehnologija, umetna inteligenca, neznane posledice, slabo globalno vodenje v prihodnosti. Naštetih je dvanajst potencialno možnih dogodkov, ki bi lahko povzročili “konec sveta” oziroma predstavljajo grožnje civilizaciji, kakršno poznamo danes. Izhajajo iz študije Global Challenges (Globalni izzivi), ki so jo pred kratkim objavili raziskovalci Univerze v Oxfordu.

Pri nas, v Evropi in po svetu je vse več protestov proti krivičnemu kapitalističnemu ekonomskemu sistemu, ki ga v tej fazi poimenujemo neoliberalizem. Zanj je značilna popolna liberalizacija kapitala, oziroma njegova popolna “osvoboditev” izpod “jarma” države, ali z drugimi besedami: kapital preprosto noče, da bi zanj veljala družbena pravila oziroma zakoni in ne želi več plačevati niti prispevkov niti davkov. Neoliberalizem preprosto pomeni, da se kapital želi dokončno osvoboditi slehernega družbenega nadzora in delovati po svojih pravilih.