Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Medtem, ko so nam skorajda “prodali” prostotrgovinske sporazume TTIP, CETA in TISA, se je velik del Slovenije ukvarjal s slovensko kandidatko za komisarko go. Alenko Bratušek. Skorajda neverjetno je bilo videti, s kakšnim neizmernim užitkom je velik del slovenskih politikov, intelektualcev in običajnih državljanov postavljal bivšo premierko na grmado in s kakšnim veseljem so še prilivali olja na ogenj. (Si je kdo med njimi ogledal zaslišanje vseh 28 kandidatov za komisarje/komisarke in temeljito preučil postopke njihovega kandidiranja?)
Nedavno je bil v reviji The Edge objavljen članek z naslovom Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali? (If the Christ, or the Buddha returned today, would you recognize Him?) Vprašanje pa ni čisto novo, saj se je že veliki ruski pisatelj Dostojevski v Bratih Karamazovih (Veliki inkvizitor) spraševal, kaj bi bilo, če bi se Kristus ponovno pojavil na Zemlji.
»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«
Trenutno med ZDA, EU, Kanado ter še nekaterimi drugimi državami potekajo pogajanja o kar treh prostotrgovinskih sporazumih - TTIP, CETA in TISA. Ti sporazumi bodo imeli na našo prihodnost daleč večji vpliv kot velika večina zadev, ki se sprejemajo v našem parlamentu. Gre za sporazume, ki bodo odpravili trgovinske in storitvene “ovire”, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo imele korporacije še bolj prosto pot, da v imenu dobička uničujejo našo blaginjo in naše okolje. Tako bomo ostali brez zaščite, ki so jo doslej vsaj deloma zagotavljale nacionalne zakonodaje, evropski predpisi in različne globalne konvencije.
ZDA so do 25. septembra 2014 v napadih na Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL) uničile 41 oklepnih vozil humve, s katerimi so prej opremile iraško vojsko; cena vsakega je približno 250.000 ameriških dolarjev ($). Zdaj ta vozila uničujejo z bombami, katerih vrednost za en kos je 30.000 $, pravi Todd Harrison iz Centra za strateške in proračunske ocene.
V zadnjem času se je zveza NATO prelevila iz hladnovojne strukture za zaščito Evrope v agresivno vojaško strukturo, ki po svetu ustvarja nova in nova krizna žarišča. Dejansko je zveza NATO orodje oziroma del vsemogočnega ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, na katerega nevarnost je že davnega leta 1960 opozoril takratni ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower:
V času, ko sovražne besede in sovražna dejanja postajajo skorajdaj vsakdanji pojav, se moramo z vso močjo razuma upreti “realnosti”, ki jo ustvarjajo politiki in mediji. Pred nekaj leti so nam tako uspeli vsiliti vojno proti terorizmu, da bi lahko upravičili napade na Afganistan, Irak in druge države. Danes sta na vrsti Rusija in (ponovno) Irak.
Evropska centralna banka (ECB), ki jo vodi Mario Draghi, je znižala ključno obrestno mero na vsega 0,05 %” (Bo Mario Draghi metal denar iz helikopterja?). Novica je sicer, tako kot vse, kar povedo bankirji, precej pusta in nezanimiva, a vendar ima večji vpliv na naša življenja, kot številne mnogo bolj “udarne teme”. Zakaj je ta novica tako zelo pomembna?
Čeprav je po 2. svetovni vojni zveza NATO res nastala kot neke vrste zaščita Evrope pred Sovjetsko zvezo in seveda kot močan dejavnik hladne vojne, je po padcu Berlinskega zidu postala samo še orodje za širjenje ameriškega vpliva proti mejam Rusije. Čeprav so zahodni voditelji zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu obljubili, da se vojaško ne bodo širili proti vzhodu, so to obljubo že zelo kmalu “požrli”. Zveza NATO je s tem postala imperialistična sila in z njo seveda tudi Slovenija, kot neločljivi del te vojaške zveze.
Vemo, da današnji ekonomski sistem nima prihodnosti. To vemo, ker vsak dan vidimo posledice njegovega delovanja. Na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani strahotna revščina in pomanjkanje ter lakota; vse bolj uničeno okolje; brezštevilni konflikti med državami ter znotraj njih in tako naprej. To so le najbolj vidne posledice delovanja izjemno nepravičnega, kaotičnega in destruktivnega ekonomskega sistema, ki temelji na tekmovalnosti (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepu.