Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Ep je daljša pesnitev, ki običajno opisuje življenje in dela junakov. Kot mnogo drugih civilizacijskih pridobitev tudi ep izhaja iz Grčije; le kdo še ni slišal za Iliado in Odisejo. Poznamo še številne druge junaške epe: Beowulf, ep o Gilgamešu, Eneida, Mahabharta, pesem o Nibelungih, pa tudi naš Krst pri Savici in tako naprej. Danes se pred našimi očmi odvija mogočen boj epskih razsežnosti, v katerem dva grška junaka, novi grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis bijeta epski boj z mogočnimi silami komercializacije, ki dušijo ne samo evropske države, temveč celoten planet.
Številke so neusmiljene. Prav je, da razmislimo o njih. Povedo nam zgodbo o današnjem svetu. Vendar se moramo zavedati, da je vsaka “številka”, še zlasti ko gre za najrevnejše prebivalce planeta, v resnici človek. Zavedati se moramo, da biti lačen pomeni nepredstavljivo trpljeje, dan za dnem, do bridkega konca.
Grki po volitvah, na katerih je zmagala stranka Siriza, hitro vlečejo poteze, ki so dodobra razburkale evropsko in globalno finančno elito. Zavrniti sodelovanje z zloglasno trojko (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad), katere edina naloga je uničiti blaginjo ljudi, je izjemno pogumna in pomembna poteza (Dnevnik: “Zavračamo sodelovanje s trojko, ki je ne priznava niti Evropski parlament”).
Na grških volitvah je zmagala stranka Siriza. Novica je vsekakor dobra. Končno bo na vrh politike ene od evropskih držav stopila politična stranka, katere program jasno sporoča, da imajo ljudje prednost pred kapitalom. Namen države ni, da deluje v interesu kapitala, temveč v interesu državljanov. To so pomembna in jasna sporočila iz Grčije.
“Dobrine kopičimo, ker nas je strah. A če bi bili sposobni resnično deliti, kopičenje ne bi bilo potrebno, ker bi bilo vsega dovolj.” (Na Zimskih kratkočasnicah o medsebojni delitvi)
Mišek Maks je na velik karton napisal povabilo na jabolčno zabavo. Mimo pride njegov prijatelj jež Henry in Maks mu razloži, da ve za jablano, polno zrelih jabolk, zato se je domislil, da bi skupaj priredili prijateljsko zabavo, na kateri se bodo sladkali z jabolki.
MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV… S temi besedami se začenja Ustanovna listina Združenih narodov, ki je bila v San Franciscu podpisana 26. junija 1945, medtem ko je bila sama organizacija ustanovljena 24. oktobra istega leta, ko je Ustanovna listina stopila v veljavo. Leto 2015 bo v znamenju 70-letnice Združenih narodov. To je naš praznik in prav je, da ga primerno obeležimo.
Smo v božičnem času, prežetim z divjim nakupovanjem in obilnim prehranjevanjem, še zmožni treznega razmisleka o svetu v katerem živimo. Za to ni potrebno biti kristjan, kajti božič je že zdavnaj prerasel verske okvirje in postal eden največjih praznikov komercializacije.
“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacije Share The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).
“Nekega večera, ko je mama pripravljala večerjo, je stopil v kuhinjo njen enajstletni sin. Z uradniško hladnokrvnostjo je pomolil mami pod nos popisan list papirja. Mama si je obrisala roke v predpasnik in začela z zanimanjem brati: