Nekaj 100 mojstrov, ki jim je realni aikido zaznamoval življenje … Več 10.000 ljudi v več kot 20 državah, ki zaradi njega hodijo po svetu bolj spretni, gibčni, močni, vzdržljivi, samozavestni, mirni in miroljubni … Samoobramba kot izbirni predmet v srbskih osnovnih šolah … Kdo ve koliko varnostnikov, miličnikov, vojakov in nenazadnje napadalcev, ki so po zaslugi realnega aikida živi in nepoškodovani …
Psihiatri so zelo zanimivi ljudje. Oni dan je bilo na televiziji, da so imeli nekega pacienta privezanega na postelji precej časa. Nekdo mi je ravno te dni rekel, da je dobil občutek, ko je bil na psihiatriji, da še vedno sem in tja uporabljajo električne šoke; občutka seveda ne more dokazati. Številni ljudje vedo povedati, da jim psihiatri v glavnem leta in leta predpisujejo kemijo, barvaste tabletke različnih velikosti, vidijo pa jih na nekaj mesecev; pogovarjajo se z njimi v glavnem ne. Sam ne presojam zapisanega, da mi ne bo sojeno, ker spoštujem, kar piše v sveti knjigi kristjanov. Nisem pa neumen in znam razmišljati, zato odgovarjam tudi ljudem, ki so me prosili, naj kaj napišem o psihiatriji in psihoanalizi. Torej.
Pretresljiva izpoved bivše slovenske mesarke
Ko sem se vpisovala v živilsko šolo, o zakolu nisem niti razmišljala. Hotela sem pač postati mesarka in delati nekje za pultom. Vedno so mi bila bolj blizu moška dela, nikoli nisem hotela biti navadna ženska, v ženski službi.
V Kinoteki sem pred nekaj urami spregovoril o nujni potrebi po spominjanju. Danes je namreč že del popularne kulture zatrjevanje, da je Freud presežen in pozabljen, kar je vsekakor simptomatično. V resnici Freuda potrebujemo bolj kot kadarkoli, le da večina ljudi tega ne ve, njihova brezbrižnost, ki je sicer del kapitalističnega delirija, pa jim je bolj v škodo kot v korist. Pravzaprav je v škodo vsem nam, saj smo zaradi brezbrižnosti še bolj patetične žrtve psihologističnega, pastoralnega kapitalističnega manipuliranja kot sicer.
Kaj pa evroobmočje?
V teh delih članka si bomo na kratko ogledali zasnovo in bistvene napake evrobmočja, pri čemer se bomo bolj podrobno ustavili pri mehaniki zadolževanja, monetarni suverenosti in evropskem plačilnem sistemu Target2 ter se na kratko dotaknili predlaganih reform.
Jutri (četrtek, 21. novembra) pozno zvečer, malo pred polnočjo, bom imel predavanje v Kinoteki. Ne bom govoril o pozitivni energiji in brezmejnosti človeških eksistenc, ne bom govoril o potrebi po strasti do nevednosti in brezbrižnosti, ne bom govoril o želji po potrošništvu in konformizmu, ki je danes drugo ime za demokracijo, temveč o nečem pomembnejšem in aktualnejšem. Govoril bom o človekovi strukturni zmožnosti za resnico, kajti osvobaja in zdravi samo resnica, pa naj gre za posameznika ali za široke ljudske množice.
Živimo zapletena življenja; hitra, stresna, nervozna. Obkroža nas kopica stvari, pa čeprav ni nujno, da smo premožni. Delovni čas sodobnega človeka je najmanj deseturen ali še daljši (če ima službo, seveda); tudi šolski urniki se z vsemi dodatnimi obveznosti zavlečejo daleč v večerne ure. “Nimam časa” je najpomembnejša (za)poved današnjega časa. “Zasuti” smo z obilico reklamnih sporočil, zabavno-informativnih in drugih vsebin. Marsikdo se pod obilico vsega tega preprosto sesuje oziroma v računalniškem jeziku - zamrzne. Pozabljamo pa, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo.
Pomembnost monetarne suverenosti
Sedaj se pomudimo pri Newmanovi trditvi, da izdaja obveznic v domači valuti ne bremeni prihodnjih rodov. Zakaj bi bilo temu tako? Bill Mitchell v članku Will we really pay higher taxes? obrazloži:
Zato ker so revni. Poglejte si katerokoli Slovensko (lahko tudi Nemško, Mozambiško ali Iransko …) družino, ki je že nekaj rodov revna, in videli boste, da živijo kot cigani. Poglejte si katerokoli cigansko družino, ki je že nekaj rodov preskrbljena ali premožna, in videli boste, da živijo podobno kot ostale preskrbljene oz. premožne družine v njihovi okolici.
Pred nekaj dnevi sem imel na Bledu predavanji v okviru srečanja pedagoških in drugih delavcev, ki delajo z mladino oziroma z otroki. Povabila sem bil vesel, še bolj pa sem bil vesel srečanja z ljudmi, ki očitno hočejo nekaj zares novega, kot se je izkazalo.