Bodočnost ni isto kot prihodnost. Je darilo smrti, kot bi rekel Derrida, ta veliki in že pozabljeni filozof, ki ga nihče več ne bere. Na prvi pogled zveni grozno, v resnici pa je nekaj zelo prijaznega in koristnega za vse.
Ko se v trgovini postaviš v vrsto, pa ti tisti za tabo vztrajno naslanja svoj voziček na rit, ga prijazno prosiš, naj odneha. Ko nekaj sekund zatem spet začutiš kovino na zadnjici, v opozorilo zgolj ritneš; morda je človek raztresen. Ko se takoj zatem voziček vrne na 'svoje mesto', pa se znajdeš v nedorečeni okoliščini …
Kapitalizma ne bomo nikoli odpravili brez novih idej. In te so dejavne le, če lahko ljudem pripišemo strast do idej. Če človeški osebki ne zmorejo strasti do novih idej, je bolje, da pripravimo kovčke.
Je kaka rešitev?
Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje.
V filmu Igre lakote (The Hunger Games, 2012) vidimo, kako ljudje za računalniškimi konzolami manipulirajo z okoljem, v katerem potekajo igre lakote. Ko želijo, da se Katniss Everdeen vrne k preostalim udeležencem igre, ker je po njihovem mnenju preprosto predaleč od njih, kratko malo zanetijo požar, podrejo nekaj dreves in jo tako na naraven način prisilijo, da se obrne. Iz njenega zornega kota je seveda vse videti naravno – požari se v gozdu pač dogajajo, drevesa se podirajo. Na podoben način danes manipulatorji manipulirajo z ljudmi, ki bi hoteli biti samostojni, kritični in bi želeli misliti. Najbolj srhljivo pri tem pa je, da jim prek intelektualcev, terapevtov in drugih dušebrižnikov ponujajo celo občutke samostojnosti, razne samopodobe, občutke samozavesti, čustveno inteligenco, kot jo imenujejo, kritično misel in neodvisnost. Vse z enim samim ciljem: preživetje kapitalizma.
Ko me ljudje sprašujejo, kaj naj naredijo, da se bodo uprli potrošništvu, jim svetujem, naj si vzamejo čas. Zveni trivialno in zlizano, pa vendar je to danes celo revolucionarna drža. Brez take drže smo obsojeni na bedne iluzije, ki ne prinesejo nikakršnega zadovoljstva in nobene življenjske radosti. Kakšne so?
Izvorna socialistična in komunistična, družbeno enakostna, emancipacijska, neposredno demokratična in sorodna naprezanja se v pogojih nizke stopnje splošnega družbenega blagostanja nujno sprevržejo v takšne in drugačne oblike 'nasilno enakostnih in kolektivnih rešitev'. K temu prispeva tudi in predvsem pomanjkljivo znanje, razgledanost in kultura večine ljudi (proletariata, družbenih podrejencev ...), kar je posledica (dalj časa trajajočega) družbenega neblagostanja in načrtnega neizobraževanja ter nekultiviranja proletariata oz. družbenih podrejencev, odrekanja njihovi pravici do znanja, razgledanosti in kulture s strani družbene vrhuške. Dodatno pomemben, morda celo bolj pomemben razlog za prej omenjene 'nasilne rešitve' pa je nasilni odpor nosilcev 'starega reda', 'stebrov stare družbe', gospostvenih, neenakostno usmerjenih vrednot, ki je uperjen proti osvobodilnim naprezanjem nosilcev družbeno emancipacijskih vrednost. To je bila osnovna zgodba 19. in 20. stoletja pa seveda vseh predhodnih.
Kratek povzetek »Osnutka sistemskega načelnega mnenja« Komisije za preprečevanje korupcije, št: 242-1080/2011-54 01004, datum: 3.10.2013
FIHO je pravna oseba javnega prava, ustanovljena z namenom, da v javnem interesu razporeja javna finančna sredstva invalidskim in humanitarnim organizacijam, namenjena uresničevanju posebnih pravic invalidov in izboljšanju kakovosti življenja drugih oseb, ki so do teh sredstev po zakonu upravičene. Za ta namen FIHO v povprečju razpolaga z okoli 20 do 22 MIO EUR javnih sredstev letno, ki jih država zagotavlja iz dejavnosti Loterije Slovenije.
Posebna skrb države za invalide se kot javni interes pri dejavnosti FIHO kaže tudi v tem, da bi moralo razporejanje javnih sredstev potekati zakonito, enakopravno, transparentno, gospodarno, pravično in pošteno do vseh upravičencev. Invalidske organizacije, ki so prejemnice javnih sredstev, bi prav tako morale s temi sredstvi ravnati v skladu z javnim interesom, da na gospodaren in smotrn način prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja kar največjega števila invalidov. Tako bi moralo tudi sofinanciranje naložb invalidskih organizacij pri nakupu nepremičnin služiti javnemu interesu in uresničevanju posebnih pravic invalidov, glede na 52. člen Ustave RS.
Znanka mi je napisala pismo in me prosila, naj napišem še kaj o razmerju med psihoterapijo in psihoanalizo, saj tudi psihoterapevti trdijo, da so presegli psihoanalizo, kajti po njihovem mnenju (sic!) traja analitični proces čisto predolgo, zato so sami odkrili hitre, dinamične in učinkovite metode, s pomočjo katerih pacientom pomagajo že v bistveno krajšem času in seveda za bistveno manj denarja. To seveda lahko trdijo le psihoterapevti, ki to sploh niso, in se zgolj pretvarjajo, da so. Pravi psihoterapevti, ki jih je v Sloveniji sicer zelo malo, so daleč onkraj takega izjavljanja in so blizu psihoanalizi. Govoril bom torej o sodobnih psihoterapevtih.
Mehanika zadolževanja, dolg in monetarna suverenost v evroobmočju
Mehanika nakupa obveznice (zamenjave) je za primer države evroobmočja (npr. Slovenije) enaka kot v primeru ZDA: preknjižba evrskih rezerv za slovenske obveznice (denominirane v evrih), vendar pri nacionalni centralni banki (Banki Slovenije), saj so le-te decentralizirano odgovorne za monetarne operacije evrosistema (ni centralne izpostave, ki bi skrbela za operacije odprtega trga, kot je to v primeru Fed). Toda v tem primeru je beseda 'dolg' ustrezna, saj med Slovenijo in ZDA obstaja ključna razlika: monetarna suverenost. Papadimitriou, Wray in Nersisyan jo razložijo takole: