Kdo predstavlja glavni motor za inovacijami? Konvencionalna modrost meni, da je to nujno zasebni sektor, vendar Martin Wolf v (sicer starem) komentarju v Financial Timesu piše, da je to v resnici država. Pri tem povzema knjigo Mariane Mazzucato The interpreneurial state, v kateri avtorica dokumentira inovacije in razvoj nekaterih tehnologij in ugotavlja, da jih je v večini primerov financirala in podpirala država in ne zasebni sektor:

V petek, 13. decembra 2013, ali kakšen dan prej, bodo znani rezultati stresnih testov slovenskih bank. Da bi bolje razumeli dogajanje, velja osvetliti nekaj simbolov, ki spremljajo ta “veliki dan”.

Naslov prispevka je obenem naslov zadnje knjige Zygmunta Baumana, ki jo je spisal skupaj z Leonidasom Donskisom. Podnaslov njune knjige je morda še bolj zgovoren kot naslov: izgubljanje občutljivosti v tekoči moderni.

Danes nam vlada denar. Svetovna kriza, ki zadeva ekonomijo in finance se zdi, da samo še bolj poudarja njuno deformiranost in predvsem hudo pomanjkanje antropološke perspektive; ki reducira človeka zgolj na eno njegovo samcato potrebo: potrošnjo. In kar je še veliko huje je to, da je danes sam človek postal potrošno blago, ki se ga uporabi in potem odvrže. Pričeli smo s to kulturo odpadnega, odpadkov. To se lahko opazi na socialnem in individualnem nivoju; in se jo celo vzpodbuja! V takšnem kontekstu se solidarnost, ki je bogastvo revnih, velikokrat obravnava kot povsem kontraproduktivna, v popolnem nasprotju s finančno in ekonomsko logiko delovanja. Medtem ko na eni strani dohodek manjšine eksponentno narašča, na drugi strani veliki večini slabi. To neravnotežje izhaja iz ideologij, ki promovirajo absolutno avtonomijo trgov in finančne špekulacije, s tem, da zanikajo pravico držav za skrb in kontrolo nad javnim dobrim. Tako se vzpostavlja nova nevidna tiranija, včasih celo virtualna, ki enosmerno in brez priziva vsiljuje svoje zakone in pravila. Zadolževanje in kreditiranje oddaljuje države vstran od njihove realne ekonomije in državljanom zmanjšuje njihovo realno kupno moč. Vsemu temu se še dodatno pridružuje razbohotenje korupcije in sebičnih davčnih utaj, ki so dobile svetovne dimenzije. Volja do moči in posedovanja je postala brezmejna”.

»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem prebral njeno zadnjo knjigo. Ne zato, ker bi bila tako zanič, ampak zato, ker je tako prekleto dobra. Kdo ve, zakaj sem se spomnil tudi pravljic o stavbarjih, ki so jih po izgradnji te ali one mojstrovine oslepili, da ne bi nikoli več ustvarili česa tako čudovitega … Potterji so bili mojstrovina za vajo. Ko bo Joanne napisala še nekaj 'resnih' mojstrovin, bo lahko sto romanov končno brez slabe vesti romalo v bukvarno in pozabo …

Na Slovenskem ne smeš preveč delati in ne smeš biti uspešen, ker je to moteče (France Slana). Navidezno svobodomiselno nenehno nagovarjanje državljanov, naj imajo prave ideje za biznis, naj delajo in uspevajo, je zato podobno izjavljanju Velikega brata, ki v Igrah lakote poziva povsem nadzorovane državljane, naj pridno delajo, da jim bodo elite lahko nemoteno vladale in zanje organizirale vsakoletne igre, v katerih se bodo smeli pobijati med seboj. Oglas te dni polni ušesa državljanov z blesavim sporočilom, da je neka banka njihova, da dela z njimi in v njihovo dobro – Vaši, z vami, za vas. Večjega cinizma si ta hip sploh ni mogoče predstavljati. Z njim se morda lahko primerja le prepričanje Margaret Thatcher, da je bil Afriški narodni kongres, v katerega se je včlanil veliki duh Nelson Mandela že v petdesetih letih 20. stoletja, tipična teroristična organizacija. In človeku pride na misel oddaljena izjava Theodorja Adorna, tega velikega filozofa 20. stoletja: Auschwitz se začne, ko človek pogleda v klavnico in si misli saj so samo živali.

Pozdravljeni. Danes se je večkrat govorilo o manjših projektih, kot so UTD in podobno, za katere je smiselno, da jih vsi podpremo in si tako pomagamo do učinkovitosti, če je le možno. V tem smislu bi vas tudi prosil, da podprete tri predloge zakonov, za katere Združenje umetnikov Paviljon ravno sedaj pomaga zbirati podpise društvu SKSK. Časa je še do 12.12, gre pa za predloge zakonov o samozdravljenju, o osnovnem bivanju in o konoplji. Vsi ti zakoni se tičejo osnovnih pravic, ki bi nam jih že tako morala zagotavljati ustava, pa nam jih ne, zato je pomembno, da greste z osebnim dokumentom na upravno enoto, podpišete obrazce in jih ožigosane pošljete na naslov pobudnika: Jaka Bitenc, Kunaverjeva 6, 1117 Ljubljana.

Nešteto zelo nazornih kazalcev kaže, da danes ne moremo več govoriti le o finančni krizi, temveč preprosto o popolni degeneraciji kulture. Za razmišljujočega je spremljanje domačega političnega teatra lahko izredno stresno. Brez dvoma gre za hudo kršitev osnovnega človeškega dostojanstva. Naslednji korak bo verjetno vsesplošna lobotomija, kar potrjujejo tudi zadnje informacije iz samega vrhovnega plenuma, da resno razmišljajo o nakupu večjega števila svedrov. Vse za narodov blagor!

Filozofija se je ujela v nekonsistentno metafizično mastrubacijo in popolnoma zavrgla izkustvo, zato se raje vračam v objem umetnosti, ki mi ta trenutek edina nudi odgovore. Če mi je Wagner razodel, da vsak sistem za vzdrževanje svoje večnosti »ugrabi« nosilne intelektualne stebre družbe, jih podjarmi in tako lahko vodi, je Rok Biček z Razrednim sovražnikom to dejstvo le še potrdil. Vzgoja in izobraževanje sta kot temelj družbene regeneracije popolnoma zatajila. Svojo osnovno vlogo sta preprosto zamenjala za hlapčevanje. Morda je posledica tega tudi dejstvo, da se mladi danes zaradi pomanjkanja lastne zavesti in domišljije raje kot z ustvarjanjem novih idej ukvarjajo z oživljanjem preživetih družbenih vzorcev.

Kriza, v kateri živimo uradno že pet let, pravkar pa vstopamo v šesto leto (razglasili so jo decembra 2008, začela pa se je bistveno prej), ni nikakršna kriza demokracije, vrednot, morale, zaupanja in vsega drugega, ni nastala zaradi podkupljivosti politikov, ki bi jih bilo treba zaradi tega zamenjati, zapreti ali poslati v Sibirijo v delovna taborišča, temveč je šok terapija in katarza obenem, zato je nelagodje v občestvih oziroma v kulturi, kot bi rekel Freud, veliko, še veliko večje nezadovoljstvo pa je pred vrati, saj z reševanjem bank pomagajo zgolj izkoriščevalskemu kapitalizmu, ne pa tudi ljudem.

Američani vstopijo v praznične nakupovalne “orgije” dan po prazničnem zahvalnem dnevu (Thanksgiving, ki ga praznujejo zadnji četrtek v novembru). Ta dan poimeujejo črni petek, saj se takrat številke v trgovinah iz rdečih (simbol za izgubo) obarvajo v črno (dobiček).