Skorajda bomo imeli novo vlado. Ki nam obljublja izhod iz krize. Izhoda iz krize si res vsi želimo, vprašanje pa je, če je pot, ki so jo zastavili, prava. A ne bomo kritizirali te vlade, sploh ne na pamet in vnaprej. Pač pa bo naša kritika namenjena politiki na sploh, ker ne zmore in ne zna zares reševati in rešiti globoke družbeno-ekonomske krize, ki vse bolj pritiska na nas.

Politična impotenca

Klasične porazdelitve na leve in desne stranke že dolgo ni več, čeprav se še vedno slepimo, da imamo izbiro. Ko vse bolj razočarani državljani v jezi vse pogosteje izjavljajo: “povsem vseeno je, koga volimo, saj so vsi isti”, imajo povsem prav in s tem prekašajo vse profesionalne politične analitike in komentatorje.

Onnoč sem v sanjah potoval skozi čas. To ni bilo potovanje na tisti prežvečeni način: v srednji vek med like s človeško sredico in kovinskim ohišjem oz. v zadnji vek med like s kovinsko sredico in s človeškim ohišjem. Prizorišče je bila čisto navadna sedanjost brez omembe vrednih kovin. Prav tako moja sredica ni doživljala kakšnih pretresljivih sprememb; ves čas sem bil to jaz s svojim sedanjim duševnim stanjem, z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Spreminjala sta se moje ogrodje oz. starost tega ogrodja in pripadajoče prizorišče. Jaz-odrasel sem gledal po neki ulici. Jaz-študent sem se na hodniku prerival z drugimi in nekaj razmišljal. Jaz-dijak sem sedel v klopi, zapleten v besedni spopad z učiteljico, ki ni imela prav. Jaz-učenec sem se pogovarjal s sošolci, in imeli smo prav.

Danes je videti, da je v življenju ljudi zelo pomembno uživanje, da se ljudje dobro počutijo, medtem ko razvrščajo odpadke, jedo organsko pridelano sadje, darujejo denar za lačne v Afriki, skušajo biti čim bolj razumni potrošniki in so včasih, ko je dovolj varno, celo proti kapitalizmu. Ideje so manj pomembne, saj so pomembni predvsem informacije in podatki.
Misli in ideje nekateri ljudje zato vedno znova razumejo kot nevarnost. O kakšni nevarnosti lahko govorimo?
Na osnovni ravni lahko rečemo, da so ideje nevarne, ker bi jih ljudje kljub uživanju v razvrščanju odpadkov v ustrezne zabojnike lahko vzeli za svoje in se začeli vesti skladno z njimi. Zaradi take spremembe svet seveda ne bi več mogel biti enak – nekaj bi se spremenilo.

Danes je vse mogoče, pravijo. Če hočeš kaj doseči, te morajo predvsem videti. In če hočeš, da te vidijo, se moraš dokopati do medijev. In ko te vsi gledajo, ni več pomembno, kaj govoriš in kako, saj je pomembno le še to, da si videti lep, privlačen in zanimiv. Berlusconi je paradigma zapisanega.

Čas beži, a politična tragedija in farsa hkrati se še kar »mirno« odvija pred našimi očmi, četudi prav vsi po vrsti govorijo, kako se mudi. Ni videti obeta, da se lahko zgodi kaj dobrega, kaj boljšega, novega ali drugačnega. Govori se o vse večji razklanosti levice in desnice, o poglabljanju brezna med njima in vztrajanju na okopih lastne dogmatične ideologije. Če odmislimo napihljivo ideologijo, pa pravzaprav ne vidimo temeljnih konceptualnih odmikov ali resnih programskih razlik, ki bi tako deklarirane leve kot tiste desne ali pa one, ki se imajo za sredinske, vodila stran od neoliberalne logike reševanja tako globalnih kot lokalnih problemov prebivalstva. Ideologija enih in drugih služi bolj za scenografijo v političnem teatru, da se ustvarja primerno vzdušje, v katerem volivkam in volivcem odvrača pozornost od dejanskih vsebinskih vprašanj in reševanja problemov. To so predvsem problemi povezani z (ne)delom oz. posledično socialno stisko, okoljem in etiko. Nobena opcija si res ne želi in si posledično tudi ne prizadeva, da bi se odpravile strukturne neenakosti, diskriminacije in sistemske možnosti korupcije in kraje.

Izbranci ljudstva, ki se postavljajo na desno stran, pravijo, da ne bodo načenjali ideoloških vprašanj, če bodo dobili v roke oblast. Ukvarjali se bodo namreč zgolj s čistimi, neomadeževanimi, tehničnimi vprašanji, kako reševati državo in njen nezavidljiv položaj. Zakaj je njihova izjava nadvse problematična, čeprav je na prvi pogled nevtralna, opogumljajoča in optimistična?

Velika večina ve, da je Mario Dragi bivši guverner Banke Italije in da je v začetku novembra 2011 postal novi predsednik Evropske centralne banke (ECB), zamenjava za Jeana-Clauda Tricheta. Mandat, ki traja kar osem let, mu daje več kot dovolj časa, da se uresničijo veliki načrti finančnih elit katerih kurir oz. zastopnik je. A koliko je še neznank in pomembnih stvari, ki jih je potrebno obelodaniti, da bi si o njem, predvsem pa o viziji politike financ, ki jo zasleduje, ustvarili bolj jasno podobo.

Včeraj smo se v Pogledih Slovenije lahko ponovno zgražali ob abotnih razlagah, kaj vse bo družinski zakonik prinesel škodljivega za našo družbo, saj naj bi po besedah Tadeja Strehovca »razvrednotil simbolni pomen družine ter prinesel nekakšen socialni inženiring.« In zopet se zaostrujejo ideološki boji med RKC in ostalimi; verujočimi in neverujočimi. Pomembno je, da ločujemo med katoličani ali verniki nasploh in stališči, ki jih izraža institucija RKC in njej pripadajoče (ter z njene strani financirane) t.i. civilne iniciative ali društva. Verjamemo namreč, da veliko vernikov ne deli stališč in mnenj, ki jih RKC širi ob istospolnih družinah, da se mnogi počutijo tudi opeharjene in užaljene, ker za strpnost, drugačnost in razumevanje preprosto tu ni prostora. Pa toliko bolj prav tu, ko se o tem govori in pridiga! Če beremo »božjo besedo« in sledimo Kristusovemu nauku, lahko razumemo in dojamemo, da bi moralo biti razumevanje povsem drugačno prav s strani tistih, ki se imajo za glasnike le-tega. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« 1

Ta tako imenovana kriza bi lahko bila dejansko zgodovinska priložnost, da se osvobodimo smrtonosnega oprijema bank in njihovega oderuškega sistema, ki ga lepše imenujemo dolžniški sistem. Le-ta počasi, počasi, v zadnjem obdobju pa vedno hitreje, najeda tudi samo suverenost posameznih držav, ki postajajo vse bolj talke globalnih finančnih špekulacij, t.i. casinó kapitalizma. Države se z neverjetno lahkotnostjo zadolžujejo za »premagovanje« najrazličnejših težav in se s tem ujamejo v past, v dolžniško spiralo, ki ji ni videti konca in pravega izhoda. Izhod pa se zdi zgolj eden in edini, vsaj tako nam prikazujejo; zahteva pa od nas neizogibno »znoj in kri«. Krčenje javnih izdatkov in države, razprodaja državnega premoženja, socialne in zdravstvene reforme.

Oblikovalci evropskih politik nas še vedno vztrajno poskušajo prepričati, da bi jim verjeli in zaupali. Nič kolikokrat so nam že napovedali čarobne rešilne formule in zgodovinske dogovore za rešitev »evrokrize«, pa nič iz tega. A praviloma se že drugi dan vsakega takega »evrokratskega vrhunca« vrhov EU politike izkaže, da svetovne borze pokažejo koliko veljajo izrečene besede in kako visoko kotirajo njihove dejanja. Prepričani so, da ljudje sproti pozabljamo njihove številne ne-umne in napačne odločitve ali neukrepanje, ko je za to potreba in še pravi čas. Računajo na naše nerazumevanje, ignoranco, pasivnost in predvsem na dejansko institucionalno nezmožnost nasprotovanja njihovim samovoljnim ukrepom, ki pa imajo daljnosežne in usodne posledice za vse nas, državljanke in državljane EU. In prav imajo, nič jim ne moremo!?