Kdorkoli vsaj malo razume krizo, v kateri smo se znašli, ve, da kriza ni posledica pomanjkanja dobrin, prevelikega javnega sektorja, nizke produktivnosti, previsokih plač ali česa podobnega iz arzenala “modrih misli” naših in tujih politikov ter ekonomistov, temveč je posledica pomanjkanja denarja. A celo to ne drži povsem, saj je denarja v obtoku več kot kdajkoli prej v zgodovini – najbolj pravilno bi lahko rekli, da je kriza posledica manipulacij z denarjem. In kdor manipulira z denarjem, manipulira z močjo, to je z oblastjo (politično, ekonomsko, družbeno …).
Kriza ne bo rešena, če bomo še bolj “stisnili zobe” ali še bolj “zategnili pas”, kot nam obljubljajo politiki, kajti kriza je način vladanja in obvladovanja sodobnih množic. Nekoč so bili načini drugačni (fizična, ideološka, psihološka represija itd.), danes pa lahko rečemo, da je kriza, ki jo “trajno” generira finančni sistem, mehanizem za obvladovanje množic. Trdimo lahko celo, da globalne finančne elite preko državnih politik vladajo množicam z represijo krize.
Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.
Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«.
Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost, omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje.
Ob največjem krščanskem prazniku se je seveda treba vesti prazniku primerno, saj smo vsi dediči judovsko-krščanske zgodovine, zato je dobro meditirati o Jezusovih besedah, ki so še danes enako žive, kot so bile nekoč. Za danes sem zato izbral besede, ob katerih nam ne bo le toplo pri srcu, temveč bomo doživeli tudi šok, zaradi katerega se bomo očistili, očiščenje pa bo seveda v naše dobro, kar pa je še veliko bolje kot le toplota.
Ekonomisti pravijo, da se vlada ne bi smela bati ljudstva, sindikalne predstavnike pa imenujejo neki sindikalni funkcionarji. Modrost izjave je res velika, kajti oblast bi se v resnici morala bati ljudstva, ko nastopa proti njemu. In racionalno razlaganje ljudstvu, o katerem še modrujejo ekonomisti, najprej pomeni razmišljanje o neoliberalnem kapitalizmu, saj ne živimo na Luni. Lotimo se torej racionalnega razmisleka o njem.
Ko razmišljamo o reševanju današnje krize, neprestano govorimo o ekonomskih reformah. Te reforme pa so dejansko namenjene zgolj ohranjanju obstoječega ekonomskega sistema, ki sam po sebi generira krizo. Tisto, kar zares potrebujemo, niso manjši popravki sistema (čemur pravimo reforma), temveč temeljita ekonomska preobrazba
Vseeno je, kako poimenujemo današnji ekonomski sistem, dejstvo je, da je ekonomski sistem danes izjemno nepravičen, kar predstavlja brezkončen vir družbenih konfliktov ter spodkopava planetarno ekološko ravnovesje in s tem pod vprašaj postavlja dolgoročno blaginjo in celo obstoj človeštva.
Črt
Naj se končno lotimo že razčlenjenja omenjenega članka izpod peresa Engelsa, kjer omenja dopis ruskega carja evropskim kronam, ter drugih nekaj njegovih člankov o Slovenih. Pravzaprav bomo razčlenili bistvo kar štirih njegovih člankov, kjer je razviden njegov protislovenski pogled, podoben Madisonovemu, ameriškemu evgeniku, ki ga omenjahomo v enem prejšnjih delov krije. V prvih dveh člankih iz leta 1949 Engels cinično poskuša razvrednotiti Bakuninov Poziv Slovenom ob revolucionarni pomladi narodov. V tretjem članku (prevod objavljen na koncu tega dela krije) na splošno posmehljivo kritizira Slovene in njihovo vlogo v revoluciji, v zadnjem izmed štirih njegovih člankov o Slovenih (prevod objavljen na koncu tega dela krije), ki beše objavljen hkrati na obeh straneh Atlantika v dveh jezikih, v Angleščini in Nemščini, pa že skoraj panično svari pred občo slovensko nevarnostjo. Ne tiče se le velike Slovenije, pač pa posebej omenja tudi nas, karantanske Slovence. Način pisanja člankov pa nam še posebej zaradi zgodovinske distance odpira pogled na marsikatero pomembno podrobnost. Kaj je torej razvidno iz Engelsovih člankov o Slovenih?
Labor, delo, je bilo človeku vsiljeno. Že takoj po izgonu iz raja. Nekatera afriška ljudstva še danes delajo le toliko kot je nujno potrebno za vsakdanje preživetje. Razviti zahod z Evropo v kup svoj napredek in bogastvo dolgujeta delavcem vseh profilov, ki morajo delati za svoje preživetje in za ugodje lastnikov kapitala. Temu se lepše reče »dodana vrednost« le da se je ta dodana vrednost razbohotila do te mere, da je vase posesala še tisti nujni preživitveni delež delavčeve mezde. Sodobni kapitalisti imajo o sebi globoko humano mnenje in si niti za ceno enega sivega lasu ne želijo nositi nalepko »pijavk in krvosesov«.
Ukrepi, ki jih pripravlja za tukajšnje ljudstvo njegova vlada, bodo sprožili celo vrsto pozitivnih učinkov, saj vanje nihče več ne dvomi. Nekateri nepoboljšljivi uporniki bodo sicer protestirali, toda gospod Janez Šušteršič je že spravljivo rekel, pri tem pa je bil tudi nekoliko pokroviteljski, da imajo pravico izraziti svoje mnenje; torej ga bodo izrazili, karavana pa bo šla naprej, kot da je to dim v vetru.
Za otroško igro velja, da je vanjo vloženo dosti več čustev kot pameti, da njena pravila nastajajo sproti in da je igrajoči nikoli nočejo končati. Kljub temu je igra otrok čudovita in koristna priprava na njihovo odraslo življenje … ko do njega pride. Pa poglejmo, kako daleč smo s tem v Sloveniji …
Klasična teza: če delam, kar je treba (kategorični imperativ), me bo Bog morda nagradil ali pa ne (v nobenem primeru ničesar ne izgubim); če ne delam, kar je treba, bom na koncu pogubljen, ker se bom pogubil sam (torej ni pomembno, ali Bog obstaja, da bi me kaznoval, ali ne). V mojem interesu pa tudi v interesu sveta je, da delam, kar je treba, saj ne želim biti pogubljen in ne želim, da svet propade. Tako delovanje je avtentično, kar pomeni, da je utemeljeno v sebi, in ne potrebuje zunanje avtoritete.