Zadnja globalna kriza kapitalizma je ogrozila že na milijone ljudi po vsem svetu in še več jih bo. Zadnjič smo slišali, da so se v Italiji zbrale soproge lani preminulih mož, ki so naredili samomor, potem ko jim je kapitalizem vzel vse. Ni jih le ogrozil, temveč jih je potisnil čez rob. Številni z vsega sveta bodo sledili, pa naj politiki še tako milozvočno govorijo o skorajšnjem koncu krize, gospodarski rasti in blaginji za vse.
Danes skoraj ne mine dan, da ne bi v medijih kdo omenil znamenitega vprašanja: »Kje neki so mladi? Prihodnost je v njihovih rokah, oni pa stojijo in se nič ne borijo zanjo.« Splošno pričakovanje javnosti (še posebej intelektualnega dela) je torej nekakšen divji, nebrzdan mladinski upor zoper državno avtoriteto in stvaritev nekakšnega alternativnega družbenega reda. Zgolj običajno umetniško ali intelektualno delovanje ni dovolj (meni so v nekem spletnem komentarju recimo očitali, da sem preveč analitičen in premalo uporniški); zahteva se fizična akcija, revolucija. Vzporedno s tem pričakovanjem se seveda širi tudi razočaranje, saj z izjemno kamenjanja parlamenta in januarja končane zasedbe filozofske fakultete ni nobenih znakov, da bi se takšna revolucija pripravljala. Ravno nasprotno, zdi se, da se mladina čedalje bolj vdaja v enolično rutino vse dlje trajajočega šolanja, ki jo razbija divje vdajanje hedonizmu in opitosti. Grdi mladi, nič se nočejo boriti zase in druge.
Zahodnocivilizacijski okopi okoli nasilja se sesedajo in zidovi se krhajo. Uroki 'poglej stran', 'ugrizni se v jezik', 'delaj se, kot da ni nič', 'to se me ne tiče' in podobni počasi, a vztrajno izgubljajo moč. Prazno govorjenje 'potrpi, pa bo bolje', zveni vedno bolj prazno. Vsemogočnost vladarjev je tod že dolgo časa le snov za pravljice. Javna mučenja in usmrtitve so izključno vojni pojavi. Lov na čarovnice velja samo še za Rome in istospolne, pa še zanje manj kruto in skoraj nikoli tako pogubno kot nekoč. Spolno nasilje in pretepanje otrok vodita tudi sprevod zasebnega nasilja na smetišče zgodovine. Za njima hodijo nasilje v družini, vrstniško nasilje, nasilje na delovnem mestu … Le prijatelji se še strumno držijo za vrat …
Skorajda nihče več ne dvomi, da je globoka kriza, ki pustoši po večjem delu sveta, finančnega izvora. Brez temeljite preobrazbe finančnega sistema, so vse ostale rešitve bolj ali manj kratkoročne oziroma povsem neučinkovite.
Denar kot kredit
Kar naj bi se ob številnih predpostavkah utegnilo zgoditi, bi se ob številnih predpostavkah lahko tudi zgodilo, če… Tako razmišlja večina nogometnih navijačev, še posebej potem, ko jo je njihova ljubljena četica dobila po nosu. Ja, kamorkoli se ozreš, sami nogometni strokovnjaki. Samo še Micka Kovačeva ni in ne vem, zakaj še ona ni in kdo je temu kriv.
V Evropi se nam obeta politični pretres. Tektonski premiki, ki se kažejo v bližnji prihodnosti se bodo odvijali med politiko in financami, natančneje, med nacionalnimi politikami na eni strani in ECB ter IMF na drugi strani.
Že 6. maja bodo volitve v Grčiji in lahko se celo zgodi, da nova vlada zavrne zapovedane varčevalne ukrepe EU za preprečitev bankrota. Sicer se je bankrot v Grčiji že zgodil, a o tem je treba za zdaj še molčati in tehnično se temu reče insolventnost države. Lepše se sliši in tako se zdi, da je možno še kaj »reševati«, izsiljevati in iztržiti npr. orožarske posle za Nemčijo. Medtem ko mrtvi zaradi samomorov, ki so posledica kriznih razmer, še kar naraščajo, 1725 jih štejejo. Tudi o tem dejstvu je bolje ne govoriti preveč, da se »virus ne razpase« tudi po drugih državah. Italija je že dodobra na podobni poti, kjer se podjetniki ubijajo tedensko zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in drugih obveznosti.
Če sledimo razmišljanju klasičnih avtorjev, kot so Rousseau, Locke in Spinoza, potem moramo reči, da demokracija nikakor ni samo to, da ima v nekem občestvu vsakdo svoje mnenje, ki ga lahko brez pridržkov kadarkoli pove, ne da bi ga zato nekdo preganjal ali kaznoval. To je sicer lahko del demokratičnih družbenih odnosov, ni pa to že demokracija sama. Lahko si namreč zamislimo situacijo, ko ljudje vsak dan izražajo svoja mnenja, pa ta nimajo nobenega resnega vpliva na to, kakšne odločitve bodo sprejeli ljudje, ki jim je uspelo zasesti oblastne položaje (vsaka podobnost z aktualnostjo ni naključna).
Zadnjič sem slišal nekoga, ki je pravil, kako velika razlika da je med Janšo in Pahorjem. Meni se zdita podobna, spominjata me na snežena moža, eden s črno, drugi pa z rdečo plastično kapico. Oba vztrajata v groteskni situaciji, prisegata na zavožene ideje in ko ju bo v kratkem pobrala pomlad, ne glede na njune obljube o novem 'božjem' snegu, bosta za njima ostala le dva gnila korenčka ter dve plastični kapici, ki še za črve ne bosta dobri. Za moje pojme sta oba narodna izdajalca, ki po navodilih iz tujine potapljata Slovenijo v govno. Ampak ne, Pahor, da je pravi politični talent, ki ga vabijo v Bruselj. Aja? Zakaj pa? Ja, ker se je izkazal za tako profesionalnega pogajalca in se dogovoril za arbitražni sporazum. Prosim? Nek spor s Hrvaško zaradi meje je Pahor 'rešil' tako, da bodo o meji odločali neki tujci? Sem slišal prav? Aha, in zdaj bi ga za nagrado vzeli v Bruselj! Ja seveda, take imajo radi v Bruslju, blebetače polne praznega zraka, ki držijo svoje province v pokornosti do zahodnih gospodarjev. Naj kar gre. Tudi Janšo imajo v tujini radi, Merklova ga je pred volitvami prav izpostavila, kot da bi morali Slovenci to njeno gesto upoštevati, zdaj pa je jasno, da bomo z njegovimi novimi zadolževanji zasužnjili poleg naših otrok še naše... vnuke.
JK je pred dvema tisočletjema umrl na križu. Nekateri ljudje danes trdijo, da verjamejo vanj. V kaj torej verjamejo?
Dolžniška kriza ima različna imena, odvisno kdo o njej govori, od kje in o čem govori. Visoki zadolženost evropskih držav, ki ji pri nas rečemo »finančna kriza« ali včasih, sicer veliko manj radi ampak tem bolj pravilno, »evrska kriza«, so Američani poimenovali »kriza suverenov« oziroma kriza prezadolženih evropskih vladarjev. Po tem torej kriza ni rezultat napačnega delovanja državljanov evropskih držav, niti gospodarstev, niti v bistvu samo bank ampak zlasti in predvsem nakopičenih težav vladarjev in dolgo nerešenih družbenih izzivov, ki bi že davno zahtevali strukturno ureditev (nekomu nekaj vzeti, kar je dolgo užival kot pravico, drugemu dati ali še to ne) in zdaj kot nerešene trajnostno nevzdržno obremenjujejo državne blagajne.