Zdrava kmečka pamet velja v naši napol podeželski napol državi za najvišjo stopnjo modrosti. V precej bolj pomeščanjeni tujini istemu namenu služi zdrava pamet. Tudi tisti, ki z nemogočimi pravili zapletajo življenje soljudem, se sklicujejo nanjo, kadar kdo drug zapleta življenje njim (pri nas v skladu z narodnim izročilom več ali manj vsi počnemo oboje). A kaj nam bo odgovorila zdrava kmečka pamet, če jo vprašamo: »A si res tako neovrgljivo zdrava?«

Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in varnejšo pot, hlapčevstvo.

Ne mine dan, ko ne bi na vseh možnih kanalih poslušal ali bral zgodbe ljudi, ki se soočajo s prekarnimi pogoji in revščino. Še bolj tragične so zgodbe tistih, ki kot del „prožnega trga delovne sile“ iščejo zaposlitev. Prožnost trga delovne sile (kot temu ljubkovalno pravijo ekonomisti) se nujno manifestira v visokem deležu brezposelnih. Obenem je to odličen instrument za brezmejno (!) izčrpavanje človeških virov. Delavci so smatrani kot nebodigatreba strošek. Pri tem bogatuški sloj v lovu na profite povsem potepta osnovna moralno-etična načela, posledično pa so osebni dohodki mnogih delavcev prenizki za preživetje, ali pa ga sploh ne prejemajo. Neoliberalni kapitalistični dogmatiki „poznajo“ izhod iz tovrstnih težav za večino prebivalstva. Pravijo, da živimo v svobodnem Svetu. Potrebno se je le vzpeti po družbeni lestvici v višje sfere, kjer se posledično tvorijo neomejene količine ´evritrocitov´ in finančna slika ni več noben problem. Vzpon med slovenske očake naj bi omogočila profitna naravnanost ob vlaganju v finančne, delniške združbe, banke itd... Vsak ima celo pravico kupovati nekakšne vrednostne papirje, saj vendar živimo v svobodnem Svetu. Celo zaželjeno je za vse; čim več malih investitorjev, tem bolje za ozke elite. Žal pa večina ljudi ne more več kupovati delnic, saj je delo povsem razvrednoteno in plače so prenizke. In to ob nezpodbitnem dejstvu, da le delo ustvarja bogastvo.

Še posebej ekonomisti v svojih raziskavah pogosto uporabljajo načelo “ceteris paribus”, latinski izraz, ki pomeni “vse drugo je nespremenjeno” ali “vse drugo ostane enako”. Uporaba tega načela “nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer tudi prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru” (Wikipedia).

Eden od očetov sodobne ekonomije, Alfred Marshall (1842 - 1924) je v knjigi Principles of Economics, ki je izšla leta 1890, uporabo tega načela pojasnil s tem, “da je element časa glavni vzrok težav v ekonomskih raziskavah”, zato je nujno potrebno, da človek s svojimi omejenimi zmožnostmi “razstavi kompleksno vprašanje” in ga proučuje “korak za korakom” ter v končni fazi “delne rešitve združi v bolj ali manj celovito rešitev celotne uganke.” Raziskava nekaterih dejavnikov se “izolira s predpostavko, da vsi ostali ostanejo nespremenjeni; preostali dejavniki s tem niso zanikani, temveč je njihov moteč učinek za nekaj časa zanemarjen. Bolj, ko se vprašanje zoži, bolj natančno ga je mogoče preučiti: a hkrati tudi slabše odslikava resnično življenje” (Principles of Economics, Bk.V,Ch.V in paragraph V.V.10).

V vsakdanjem življenju smo se na žalost navadili pretirano prilagajati in nas je strah, zato včasih rečemo, da ima večina vselej prav, da se moramo vesti tako kot večina, da zase ne smemo misliti, da smo nekaj posebnega. Pa vendar vse to ne pomeni prav veliko, kajti možno je tudi nekaj drugega.

Sodobni človek ima tako rekoč vsak dan vtis, da se kapitalizem počasi kar sam od sebe spreminja v komunizem, saj je videti, da vse bolj skrbi za ljudi in njihovo dobrobit; zdi se celo, kot da bolj skrbi za ljudi kakor pa zase, kar je gotovo nenavadno. Zlepa zato ni mogoče odkriti, da kdo koga izkorišča (na primer kapitalisti delavce). Prav tako je očitno, da nam Marx danes ne more več pomagati pri razumevanju kapitalizma in njegove narave, saj se je tako spremenila, da so njegova razmišljanja postala kratko malo zastarela in neuporabna.

Ko se govori o krizi evroobmočja, je najbolj razširjeno mnenje, ki ga veselo lansirajo »pomembni in veliki mediji«, da gre za preveliko razsipnost, potratnost, nebrzdano javno porabo in nepazljivost predvsem »manjših« evro članic, ki se jih rado poimenuje kar z kratico PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija). Morda se je ta kratica tako dobro prijela tudi zato, ker ima tako pomenljiv sopomen. Prašički, ki se valjajo v lastnem blatu in se brezskrbno redijo.

Vsak človek je sprva del starega sveta. In nobena sprememba takega sveta se ne more zgoditi brez spremembe samega človeka. Dokler bodo ljudje verjeli, da lahko spreminjajo svet, ne da bi se spreminjali sami, je njihovo razmišljanje o spremembah zgolj nepomemben dim v vetru.

Komunizem torej ne tekmuje s kapitalizmom za iste cilje, zato ni proti njemu in se ne spopada z njim. [Komunizem je vselej ZA.] Saj je povsem jasno: egalitarnost ljudi in svetega duha nima nobene zveze s tekmovalnostjo egoističnih, različnih posameznikov, ki skušajo kopičiti dobrine znotraj kapitalizma in uresničevati imaginarne želje. Kapitalizem in komunizem sta zato radikalno vsaksebi.

Grki so zopet v sedlu, je bilo slišati zjutraj na radiu. Proevropske sile so končno zmagale na volitvah, negotovosti ni več, Siriza je poražena, borze, menedžerji in bankirji so si oddahnili, sedaj bo vse steklo kot po maslu: Grki bodo zategnili pas, reforme se bodo izvajale po načrtu, na koncu tunela že sveti luč, banke bodo rešene, kapitalizem bo rešen, veselimo in radostimo se, saj bo življenje dolgoročno za vse bistveno boljše.