Privzemimo za trenutek, da je človek naravno bitje, in se vprašajmo, kaj hočejo od njega politiki, ki morajo biti prav kot on naravna bitja, saj so ljudje.

V Sloveniji še vedno odmeva odločitev Vatikana, ki je kaznoval upokojenega nadškofa Urana z izgonom iz Slovenije. Mnogi ljudje, tudi številni verniki katoliške cerkve, menijo, da gre v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Njihova reakcija kaže, da ti člani katoliške cerkve očitno ne poznajo cerkvenega nauka.

Ob besedi psihopat večina najprej pomisli na kakšnega ostroličnega zlikovca brez čustev in brez las iz filmov ali pa na Breivika in njemu podobne ostrolične zlikovce brez čustev in brez las iz informativnih ali dokumentarnih programov na televiziji. Na drugo žogo se tej sliki pridruži še kak napol lasat in nekoliko bolj zalit poslovnež, lahko tudi politik, ki množice pobija posredno, počasneje in ne čisto do konca. S črno-sivolaso večkratno vdovo dopolnijo sliko zgolj najvztrajnejši, ki nočejo biti pristranski do žensk. In tu se naša predstava o psihopatih konča …

Minilo je pol stoletja od smrti Marilyn Monroe. FBI sporoča, da so dosje o njeni tragični smrti izgubili. Nas imajo za popolne tepce? In MM? Je zgolj tržno blago. Še vedno.

Prejšnji teden je desničarski kandidat za predsednika republike Milan Zver dejal, da se lahko iz krize rešimo zgolj z ustvarjanjem novih delovnih mest in da je ravno to tisto, za kar si bo sam prizadeval, če bo le prišel na oblast. Izjava je zares zanimiva iz vsaj treh razlogov: (1.) zdi se, da skoraj ni vladnega uradnika na svetu, ki se ne bi oklepal prav tega demagoškega klišeja (to velja za celoten politični spekter, nikakor zgolj za desnico – trenutno v ZDA, denimo, potekajo kampanje predsedniških kandidatov, kjer favorita demokratov in republikancev Obama in Romney ubirata identično pot: krizo bomo prebrodili z ustanavljanjem novih delovnih mest in pravičnejšimi mezdami in plačami); (2.) očitno je tudi, da predsedniški kandidati te in one države ne premorejo drugega kakor patetičnih zdravorazumskih floskul, ki nimajo ničesar skupnega z resničnim svetom, vsaj kar se tiče ekonomije; (3.) če je kaj razvidno iz kandidatove obljube, je to že staro prepričanje, da lahko v družbi, ki je osnovana na kapitalističnem produkcijskem načinu, s političnim dekretom premostimo notranje zakone tega produkcijskega načina – ideja je privlačna in preprosta, vendar če se posvetimo nekoliko podrobnejši analizi sistema, v katerem živimo, ali če se vsaj bežno zanimamo za zgodovino (in torej vemo, kakšna usoda je dočakala Sovjetsko zvezo, v kateri se je s političnimi zakoni dokaj neučinkovito odločalo o naravi produkcijskega načina) lahko relativno hitro ugotovimo, da je takšno prepričanje neosnovano in zmotno.

Izhodišče pričujočega zapisa je zares zanimivo: neoliberalizem empirično ne obstaja. Obstaja kot ideologija, do katere imajo vsi udeleženci na trgih cinično distanco, kot so jo imeli nekoč v Jugoslaviji do socializma in samoupravljanja; ideologija kajpak sproža empirične učinke, to pa pomeni, da deluje in da je učinkovita, kot se za ideologijo tudi spodobi.

Pred nekaj dnevi gospod Uran, danes gospod Pirjevec. Dva gospoda sta morala preprosto molče sprejeti ukaz (ta je prišel iz Vatikana) oziroma usklajevanje (to je potekalo med pripravljavci programa in kabinetom predsednika slovenske vlade), naj se umakneta in naj bosta lepo tiho. Umaknila sta se in sta tiho. JJ usklajevanja ni komentiral.

Smo na potapljajoči ladji, kot že ptički in črički družno žvrgolijo. Bančna, gospodarska in celo državna plovila nemirno plujejo in se potapljajo. Evrokrati, »amerokrati«, »aziokrati« in kar jih še je, pa dnevno zajemajo vodo in jo panično zlivajo čez palubo. A večine med nami ni na teh plovilih. Večina med nami zgolj stoji na robu pristanišča in dobiva slano vodo v obraz. Tehnokrati pa obljubljajo, da bo ladja vsak čas lepo splula, če nas bodo le dovolj popljuskali.

Pred službo

MATI: Zdaj pa dovolj! Vstani! Mleko je že skuhano.

HČI: Če pa spim.

MATI: Iti moramo! Ne bo časa.

HČI: Pa zakaj vedno to?

MATI: To se jaz tudi sprašujem.

Število ljudi na planetu narašča iz dneva v dan; revnih ljudi je sorazmerno vse več, medtem pa imajo samo ameriški kapitalisti v tujih bankah za 27 tisoč milijard neobdavčenega in neprijavljenega denarja. Spektakli, kakršne so olimpijske igre, trajajo pa malo več kot dva tedna, so vse dražji – stanejo lahko tudi petnajst milijard evrov in več, varuje pa jih celo vojska z raketnimi sistemi, bojnimi ladjami in letali.