V včerajšnjem časniku Dnevnik smo lahko prebrali naslov »Nas podcenjujejo ali pa res ne vedo, kaj delajo?« (članek se je nanašal na zmedene napovedi vlade glede prihodnosti gospodarstva naše države in izračune, ki opisujejo razmerje med prihodki in odhodki in ki ne zdržijo osnov matematike). Iz vsebine članka, kot tudi iz spremljanja vladne politike pretekle mesece, bi bil najustreznejši odgovor na zastavljeno vprašanje nemara tale: tako eno kot drugo drži.
Prav zanimivo je razmišljati, katera je razločevalna poteza, zaradi katere znamo ločiti netotalitarni družbeni sistem od totalitarnega. Enako zanimivo je ugotavljati, kaj zaboga pomeni fraza evropski vrednostni sistem v vsakdanji praksi, saj ni ničesar lažjega kot sklicevati se na nekakšne sisteme, beseda vrednota pa je te dni, zlasti med intelektualci in ljubitelji knjig, zelo v modi; čisto nekaj drugega je vrednote tudi živeti.
Obstaja cel kup neumnosti, po katerih se ljudje razlikujemo od živali. Mnogi so sicer prepričani, da so te posebnosti dokaz neke silne naprednosti, zaradi katere nas je greh uvrščati med živali. A če poskusimo nanje gledati neprizadeto, moramo priznati, da so pogosto nesmiselne in neuporabne. Živali, ki shajajo brez njih, se imajo z dosti manj truda dosti bolje.
Svet je namreč ena sama velika neurejena kaotična zmeda. Na njem je tudi čisto preveč ljudi. Hrane je namreč premalo za vse. In čiste pitne vode tudi. Denarja je dovolj le za peščico, ki je v davčnih oazah nagrmadila, po oceni ameriškega ekonomista, nezamisljivih 27 000 milijard neobdavčenih dolarjev. Ne morejo vsi živeti, kot živijo pripadniki elit, in tudi ne bi bilo prav, da bi, kajti red mora biti, in kdor si takega življenja ne zasluži, si ga pač ne zasluži.
Spoštovani g. Andrej Vizjak
ostro zavračam vaš izgovor, da ste držali besedo, niste jo! Še več, trdim, da ste naredil grd trik, da izpadete razumevajoč minister, v bistvu ste pa že na srečanju z go. Pečarič vedeli, da boste isto (že prej spisano) negativno mnenje poslali v potrditev na Vlado. Prepričana sem tudi, da ga je pripravil g. Cveto Uršič, bivši direktor Direktorata za invalide in večletni hlapec Borisa Šuštaršiča. Sedanja direktorica Direktorata za invalide ga. Dragica Bac je bila v tistem času odsotna. Oba direktorja (Dominkuša in Bacovo) ste zgolj izrabili za sestanek s predstavniki YHD, da bi pokazali, da je srečanje potekajo na najvišji strokovni ravni. Uporabili ste njuno strokovnost, ki pa jo v mnenju sploh nista mogla izraziti, saj je bilo to napisano že veliko prej in vsebina le-tega sama zase govori o skropocalu.
Zakaj bi nekdo naredil dokumentarni film, ki smo si ga pred nedavnim ogledali in bili nad njim navdušeni? Kaj je želel avtor povedati z svojim delom, Glorija kurb, je bilo vprašanje, s katerim se je nekdo naslovil name. Sprva je vprašanje v meni vzbudilo zadrego, saj mi je bil odgovor popolnoma neznan, oziroma o tem nisem razmišljala.
Slovenska človekoljubna organizacija Hope in Ustanova Toma Križnarja sta tik pred največjim dežjem uspeli spraviti v provinco Modri Nil in Nubske gore v Sudanu novo pošiljko kamer za dokumentiranje skrite vojne.
V vojnih conah okoli še vedno nedefinirane meje med novo državo Južni Sudan in tem kar je ostalo do starega Sudana, preži zdaj že več kot 600 kamer, ki skupaj s prenosnimi računalniki in satelitski modemi afriškim staroselcem pomagajo nadomestiti skoraj popolno odsotnost svetovnih medije in profesionalnih opazovalcev mednarodne skupnosti.
Dediščina Jezusa Kristusa zagotovo ne podpira kapitalizma in ga tudi nikoli ne bo, saj se preprosto izključujeta, pa naj papež še tako vztrajno vzklika, da moderna Evropa stoji na judovsko-krščanskih temeljih. Sveti duh kot egalitarni princip je v ostrem in popolnem nasprotju z ustvarjanjem razlik, za katere vsak dan skrbi kapitalizem prek zastopnikov, ki še vedno slepo verjamejo, da se svobodni trgi uravnavajo sami in v korist vseh ljudi.
Ko politik v javnosti nastopa kot zasebnik, je treba biti najbolj oprezen. Mediji so pred dnevi zabeležili naslednjo izjavo, ki jo je izrekel predsednik vlade Janša: »Vsak dan, ki mine, mi je bolj žal, da Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, saj sem že takrat vedel, kaj to vlado čaka.« Pri tem je pomembno in pomenljivo zlasti dvoje: najprej to, da jo je izustil eden od vodilnih politikov v tej državi; nato pa še dejstvo, da je izjava prišla v javnost. Vprašati se je treba o tem, kakšen namen je imel govorec s tem, ko jo je izrekel, kakšno sporočilo je hotel posredovati oziroma po domače, kaj je hotel z njo povedati.
Ljubljana, 17.7.2012
Spoštovani minister Vizjak!
Najprej pozdravljam vašo odločitev, da počakate z oddajo mnenja glede predloga Zakona o osebni asistenci in za priložnost, da se o vsebini zakona posvetujemo skupaj ter poiščemo trdne povezovalne temelje, ki nas vodijo k skupnemu cilju; da najhitreje zagotovimo zakonsko oz. sistemsko pravico do osebne asistence.
Sestanek z ga. Dragico Bac in g. Davorjem Dominkušem, kjer smo prečesali spremembe našega predloga Zakona o osebni asistenci glede na predlog zakona MDDSZ z leta 2010 je bil za nas zelo pomemben. Ugotovili smo, da so razlike predvsem v členih, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj smo želeli zakon poenostaviti oz. ga narediti bolj učinkovitega, ekonomičnega in operativnega. Po besedah g. Dominkuša je najbolj optimističen scenarij za operativnost Zakona o dolgotrajni oskrbi šele leto 2015. Za mnoge med nami, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence, predstavlja to celo večnost.