V filmu Trumanova predstava (The Truman Show, 1998) vidimo čisto na koncu, ko se Truman odpravi iz Matrice, da gledalci na drugi strani zaslonov že mrzlično brskajo po časopisih in sporedih, da bi ugotovili, kaj bodo lahko gledali v nadaljevanju. Zanimivo je predvsem to, da so številni izmed njih pristno navdušeni nad Trumanovo zadnjo potezo, nad njegovim pogumnim odhodom torej, toda obenem že vneto razmišljajo, kako bo življenje dolgočasno teklo naprej ob gledanju naslednje televizijske nanizanke ali serije. Njihov odnos do Trumanove poteze je povem jasen: čudovito je, da je Truman spoznal resnico lastnega življenja in se pogumno odločil, da zavrne korporativno manipuliranje, ki mu je sicer omogočilo mirno, estetizirano življenje v skoraj utopičnem okolju, toda mi želimo predvsem gledati novo nadaljevanko.

Išče se nov koncept, nova paradigma, nov modus vivendi, da bi ga lahko uspešno zoperstavili vseobsegajoči neo-liberalni ekonomiji, ki nas vztrajno vleče v spiralo samouničevalne logike delovanja. Zgolj vprašanje časa je še, kdaj bo polom, kdaj bo pogrom, razpad tega sistema za katerega mnogi dejansko globoko verjamejo, da je najboljši možni globalno-ekonomski sistem. Zato se ga, z lepa ali z grda, še kar naprej širi, vsiljuje in propagira neglede na vse občutne razpoke in protislovja, ki jih še največji fanatiki neoliberalizma ne morejo več zanikati.

Recimo, da so Marijo zares vzeli v nebo. Morda so jo, morda pa je tudi niso. A empirija v tem primeru sploh ni pomembna. Pomembno je nekaj drugega. Pomembno je to, kar je v duhu, pomemben je način, kako poskrbimo zanj. Na večer pred Marijinim praznikom sem bil pri maši. V Grožnjanu. Pravzaprav bi moral reči, da smo mašo organizirali kar sami. Bili smo s prijatelji. Ob enajstih zvečer smo po navdihujočem sprehodu skozi prečudovito mesto sedli za dolgo leseno mizo, ki še vedno stoji tam, pod lipo, ob zidu mogočne cerkve. Najmlajši je štel trinajst let, najstarejši štirikrat več; bilo nas je osem, nekaj manj kot apostolov. Potem smo dolgo v noč razpravljali v čarobni luči dveh sveč. O temah, ki presegajo banalne vsakdanje klišeje, dogme, politične puhlice in medijski žargon. Nikomur se ni mudilo domov, nihče ni bil utrujen ali zaspan, nihče se ni dolgočasil. Zlasti pa nismo potrebovali duhovnika, da bi nam povedal, kako naj preživimo večer.

Obnašanje z napačnim posnemanjem po Darwinu v farsi ne-dostopnosti namenjeni z dnevno dozo lucidne časovne hipnotične frekvence ci(o)nizma celo-te(h) sklepov, odločb ali sodb v imenu (več neobstoječega v kvarnosti) »slovenskega« socius ljudstva znižuje frekvenco ljudi do te mere, da jim je mar samo še za nasilje, seks in hrano. Človeško življenje ni več sveto in varovano, temveč je stvar sprenevedanja v parcialni uporabi in selektivno individualno po »prikrojeni« potrebi z zanikanjem univerzalizma ter obče sprejetih civilizacijskih norm.

Vlada, ki jo trenutno komaj še vodi JJ, na lestvici priljubljenosti je premier te dni skoraj čisto na njenem dnu, napoveduje za jesen nov zakon, ki bo dodatno obremenil plače v javnem sektorju; čisto mogoče je, da bo JJ tedaj zdrsnil zares na dno lestvice in sploh izpadel z nje. Kardinal Rode pa je te dni dejal, da se povsem spodobi in je čisto prav, če ljudje živijo skromno; ko je to govoril, je bil ovešen z zlatom, poleg njega pa se je bohotil razkošni črni audi A4, s katerim ga prevažajo po svetu. Kako torej razumeti njegovo izjavljanje ter kaj si misliti o slovenski vladi in njenem delovanju, zaradi katerega živijo ljudje vse bolj skromno, sama vlada pa je med njimi vse manj priljubljena, če o priljubljenosti sploh še lahko govorimo?

Veliko razmisleka je botrovalo dejstvu ali naj ta članek sploh napišem. Veliko je bilo tudi na tem portalu že napisanega na temo kapitalizma pa naj bo to še eden izmed tistih člankov, ki pričajo o tem v kakšnem svetu na žalost živimo. Vsak, ki vsaj malo misli s svojo glavo in pri "serviranih" ponudbah tega sistema uporablja svoje možgane, kaj hitro ugotovi, da je to verjetno najbolj izprijena doba v kateri živimo. Ta članek bo vseboval precej osebne izkušnje, ki sem jo sam pridobil kot nadebudni študent Fakultete. Naj pa že kar na začetku napišem, da je vse napisano moje osebno mnenje in rezultat slike, ki sem si jo sam ustvaril v letih študija zato naj služi zgolj kot mnenje in ne sodba – čeprav bi si želel drugače.

Zrel, odrasel mož, Slovenec, je pred kratkim izjavil, medtem ko je vanj zrla televizijska kamera, da Slovenci in Slovenke potrebujemo gospodarja. Izjava je lahko modra, pretehtana in produktivna, lahko pa je tudi naivna, klišejska, nepremišljena, kar pomeni, da je zgolj neproduktivno mnenje.

Danes menda živimo v civilizaciji paranoje. Veliko filmov je že bilo posnetih o vsesplošnem državnem nadzoru in veliko člankov je že bilo napisanih o omejitvah naše zasebnosti v imenu vojne proti terorizmu, vojne proti mamilom, internetnemu kriminalu itd. V Sloveniji je k temu še dodatno prispevala dediščina socialističnih tajnih služb, ki so nekoč preverjale, ali državljani morda izražajo kaka protidržavna mnenja in odstopajo od predpisane poti socializma. Vse to ustvarja ozračje, v katerem se ljudje panično umikajo v skrivno zasebnost. Hiše morajo biti obkrožene z visokimi ograjami in še višjimi živimi mejami, okna morajo biti neprestano zagrnjene z zavesami, vse zato, da »nas drugi ne bi gledali«. Če smo doma, moramo govoriti tiho, da »na sosedi ne bodo slišali«, če smo kje v družbi pa sploh ne smemo govoriti, saj nas lahko sliši kdo pomemben (oziroma mu naše besede sporočijo) in nam potem škodi. Glede na to, da vladne evidence vedo marsikaj o nas in da imamo na vsakem vogalu kamere na v vseh mogočih oblikah, v okolici Maribora celo zakamuflirane kot ptičje hišice, se to zdi kot precej utemeljena drža. Na vseh straneh nas gledajo in nadzorujejo. Ali pač?

“Povedano najpreprosteje, ključni vzrok za lakoto nista pomanjkanje hrane ali vode, temveč pomanjkanje demokracije. Počakajte trenutek! Kaj ima demokracija z lakoto? Iz našega vidika – vse. Demokracija v sebi nosi princip odgovornosti. Demokratične strukture so tiste, v okviru katerih imajo ljudje besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo blaginjo. Voditelji morajo biti odgovorni do potreb večine. Antidemokratične strukture so tiste, katerih moč je tako ozko skoncentrirana, da večina ljudi sploh nima možnosti spregovoriti. Voditelji so odgovorni samo močni manjšini.” (Frances Moore Lappé, Joseph Collins in Peter Rosset: World Hunger: 12 Myths, 1998)

Pred časom je v televizijski oddaji voditeljica zastavila gostujočemu strokovnjaku vprašanje, kdaj se bo prebudila kritična javnost. Zastavila ga je tako, kot če bi nekdo poprosil matematika, naj laični javnosti na razumljiv način na hitro razloži kvadratni koren iz minus ena.