Danes bomo dobili slabo banko. Upokojeni kardinal Rode, ki ve, kakšna je prava družina in je slovensko javnost tudi poučeval o tem, ni oče nemškega poslovneža, je pa zaskrbljen nad slovensko medijsko kulturo. Tisti, ki so pisali o domnevnem očetovstvu, bodo pristali na sodišču. Pazniki v zaporih so nezadovoljni. Oblast v Gruziji se je spremenila; sedaj je v rokah najbogatejšega človeka v državi. Pokojninska reforma bo od delavcev terjala še več dela. Minister ne vidi odprtih vprašanj. Sindikalisti opozarjajo. Odpovedni roki za odpuščene delavce bodo krajši. Ukrepi za krepitev stabilnosti bank so dobri. Zveza Nato je neizkoriščena priložnost za slovenska podjetja. Posli z zavezništvom so namreč profitabilni; operativne sile na terenu je treba podpirati in servisirati, vse to pa stane. Pametni in pošteni ne nasedajo manipulacijam. Stečajna zakonodaja je zrela za temeljito prenovo, saj so sodniki in stečajniki preveč povezani. Določene skupine ljudi imajo prevelika pooblastila, a se tega niti ne zavedajo. Minister ima zvezane roke. V evropskem parlamentu se začenja spopad za sredstva. Doma moramo zategovati pasove. Ministri bi radi znižali številke. Kdo bo plačal neplačane račune? Gospodarska rast je v ospredju. Nova delovna mesta tudi. A na vidiku ni ne enega ne drugega, zato bo rast nizka ali pa je sploh ne bo. Potrebni so dodatni varnostni ukrepi v nuklearkah.
“Večina se bo morala prilagoditi trgu,” je nedavno izjavil poslanec A. Šircelj v intervjuju za časnik Večer, pri tem je še zlasti izpostavil mlade. Njegova izjava je vsekakor vredna vse naše pozornosti. Prilagoditi se trgu? Vprašanje je izjemno pomembno, a kaj sploh pomeni “prilagoditi se trgu”? Še prej pa razmislimo o trgu oziroma o tem, kako ga dojemamo.
Evrokrati, ki so se zbrali te dni na Brdu, so končno priznali, da preprosto ne vedo, kako naj se lotijo krize in da bo ta še dolgo trajala. Slovenski predsednik je zato prijazno rekel, da se EU nahaja na razpotju in da jo čakajo velike spremembe. Na kakšne spremembe je mislil?
V deželi med mnogimi gorami in z mnogimi vodami živi trd, neizprosen, rod jeklen. Vladarja nikdar ne priznava; sicer se klanja mu, a mastno pljuje, ko se oddalji topot mu škornja, in glasno kolne, ko je s svojimi obdan. A brez vladarja da bi bil, na misel mu ne pade. Za kom bi pljuval in nad kom besnel? Ne, raje se po njem zgleduje, ki črti ga. Ko potaca sosedu trato, drugu pamet presoli in svojcu s težko roko jo pretrese, je vladar … Dokler mu sosed ne zavzame metra vrta, mu drug v posteljo ne leže in svojec pljuva ne in kolne, že ko vidi ga, vsak dan. Tedaj gre, revež, da utopi vse skrbi, v potrti glavi up goji in glasno kolne … In tako živi ta rod in tako bo živel do konca svojih dni.
Zakaj se o tem sprašujemo? Ker pričakujemo konkretna dejanja, ki bodo ovrgla sume, da se to res ne dogaja.
Vlada RS ob podpori koalicije v parlamentu brezglavo hiti z zamenjavo vseh možnih kadrov samo, da »bodo naši«, kompetenca ni pogoj, zahteva se le pravi ideološki naboj. Reševanje krize je v teh časih dovolj dober izgovor in sprašujemo vlado, zakaj se tega ne uporabi tudi za urejanje zadev, ki so nuja npr. povezane s Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Nenazadnje ste po hitrem postopku dokaj uspešno uredili podobne anomalije in ustavili apetite znotraj Fundacije za šport (FŠO), kjer ste vlogo direktorja ukinili ter upravljanje prenesli na pristojno ministrstvo; hitro in odločno. Le zakaj tega vzorca ne bi uporabili tudi za FIHO? Zakaj dve fundaciji, obe izjemi v sistemu, obe izven proračuna RS, obe financirani iz koncesijskih dajatev Loterije Slovenije oz. iger na srečo vsaka, a vsaka s svojo ureditvijo? Ne s strani Vlade RS, ne od resornega ministra Vizjaka in tudi ne s strani matičnega Odbora za delo družino, socialne zadeve in invalide, ni prav nobenega znaka, da bi se komu kaj mudilo urejati sporne stvari v FIHO. Zakaj tu ni nobenega interesa, da se počisti s starimi poznanimi akterji korupcije in nezakonitega ravnanja sprašujemo vlado? Obstaja kakšen poseben razlog ali interes, da se tega ne stori?
Pravijo, da smo Slovenci navajeni patološko uživati v lastni majhnosti, nepomembnosti, neadekvatnosti, manjvrednosti, depresivnosti, da imamo hlapčevsko naravo, ki jo starši z vzbujanjem občutkov krivde uspešno prenašajo na svoje potomce, da smo rojeni in vzgojeni za hlapce in da bomo tudi umrli kot hlapci, saj preprosto ne znamo biti kaj drugega kot ponižni, pokorni hlapci. Vse to je seveda čisti nesmisel, kajti tudi drugi ljudje niso nič boljši.
Prebiranje refleksij tako in drugače usmerjenih medijskih gurujev, finančnih analitikov, ekonomskih ideologov in drugih bolj nenavadnih osumljencev, ki brez repa in glave govorijo o sedanji ekonomski krizi kot krizi vrednot, morale, človeške narave ali politike, navdaja človeka s prav specifičnim občutkom brezupa in profundne žalosti.
“Na svetu bi morali imeti eno veliko umetniško skladišče, v katero bi umetniki prinašali svoja umetniška dela, iz njega pa bi lahko vzeli karkoli bi potrebovali. Tako, kot je zdaj, pa moraš biti napol trgovec.” Ludwig van Beethoven
Kot za šalo ste nam poslanke in poslanci koalicije, ki ste sedeli na Odboru za delo, družino, socialo in invalide brez argumentov, vesti in sramu ubili Zakon o osebni asistenci, katerega je preko ljudske iniciative podprlo več kot 7000 volivk in volivcev. Na odboru sploh nismo dobili priložnosti, da bi ga temeljito predstavili, nismo dobili možnosti, da bi vložili amandmaje, ki smo jih v štirih dneh pripravili po predlogu zakonodajno pravne službe DZ. Proceduralno ste nam vzeli besedo in zakon ubili.
Čisto mogoče je, da bodo naša zanamci čez nekaj milijonov let nam manj podobni, kot smo mi danes podobni amebam. In če bodo razmišljali o nas in naših sistemih skupnega življenja, si bodo mislili vsaj to, da smo bili kamenodobni barbari zaradi povsem norega prepričanja, da živimo v najboljšem od vseh možnih sistemov, kar jih bo razvil kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli v vesolju, tj. v kapitalizmu.