Tudi letos smo na kamero zabeležili nezakonito razdeljevanje javnih sredstev FIHO za varovanim obzidjem Doma dva topola v Izoli 19. in 20.11.2012. Bo kdo kaj ukrepal ali se bodo tudi letos vsi odgovorni npr. resorni minister Andrej Vizjak, poslanci in poslanke DZ, predsednik Vlade, predsednik Republike... ponovno sprenevedali?
A letos imamo še dokaz več v mozaiku umazanih iger na srečo. Zadeli smo jackpot! Prejeli smo namreč zanimiv email g. Boruta S. Pogačnika, ki je krovni dokaz stare »dobre prakse«, da se sredstva FIHO delijo po domače kar v Izoli, kjer je bolj prijetno vzdušje in večja domačnost, medtem ko jih za zaprtimi vrati pred radovedneži varujejo plačani varnostniki. G. Pogačnik, sicer javnosti znan kot grafolog in celo sodni izvedenec, ustanovitelj in predsednik invalidskega društva Združenje invalidov-Forum Slovenija (ZIFS), piše svojim kolegom ter (političnim) botrom;
Če se ozremo okrog sebe in zares dobro pogledamo, lahko med drugim opazimo eno res bistveno stvar: živimo sredi množice neizkoriščenih potencialov. Skoraj na vsakem koraku je namreč kaj, kar bi se dalo urediti, spraviti v delovanje ali zgolj izboljšati s kako, včasih precej očitno inovacijo ali celo le "inovacijo". Težava ponavadi nastopi na točki, ko se je treba »dogovoriti« med seboj ali pa tistim, ki so odgovorni, to ali ono "dopovedati".
JJ se je seveda pričakovano in skladno z vnaprejšnjim scenarijem cinično odzval na sobotne demonstracije, češ da ne bodo privabile nobenega investitorja. Za osvežitev spomina povejmo, da bi lahko pred mnogimi leti, ko smo stali na Roški in vzneseno vzklikali njegovo ime, medtem ko je čepel v zaporu, lepo, mirno, udobno ležali v kakšni senci, se predajali radostim življenja in si mislili, da se bo JJ že kako znašel in se rešil iz zapora; navsezadnje bi si lahko celo mislili, da je sam kriv, da se je znašel tam, saj ni lepo krasti uradnih dokumentov. Pa nismo tako razmišljali. Imeli smo prav, ko smo se odločili za protest. Enako imamo prav tudi danes.
Ne razumem, zakaj govorniki na množičnih zborovanjih proti oblasti tako kričijo. Prav, jezni so; vodenje države, občine ali podjetja jim ni všeč in bi radi, da bi bilo drugačno. Zato kričijo. In kaj kričijo? Tudi vsebina kričanja se mi zdi čudna; kričijo namreč na voditelje-ljudi, ki jih ni zraven, zborovalce, ki so, pa zgolj včasih omenijo v tretji osebi. Kot da govorijo oddaljenemu psu ter pričakujejo, da jih bo poslušal in se zaradi njihovega kričanja odzval kot človek … Pes na takšne jesiharje gleda s čudenjem in posmehom in prav nič ne dvomim, da oblastni trdobučneži počnejo takisto …
Proti JJ-ju? Smešno, saj je zgolj figura na mednarodni šahovnici, kar pomeni, da mora delati, kar mu naročijo zastopniki in privatni lastniki kapitala. Saj vsi poznamo njegove stavke: če ne boste danes ubogali, bo jutri še veliko slabše. JJ morda ne ve, da bo do leta 2020 zares veliko slabše, kot znajo danes na podlagi modelov napovedati celo matematiki, toda slabše ne bo zaradi ubogljivosti ali neubogljivosti ljudi, temveč zaradi nečesa čisto drugega; družbeni nemiri bodo nastali zaradi volje ljudi, ki vse bolj vedo, da nekaterih zadev v življenju niso več pripravljeni prenašati. Naj torej demonstriramo proti njegovi vladi, ki nima nobene moči in je že povsem patetična? Dvakrat smešno. Proti komu torej?
Nedavno se je v javnosti pojavilo nekaj komentarjev glede protestov sindikatov, povezanih z napovedmi novih paketov t. i. varčevalnih ukrepov. Komentarji so prišli zlasti iz vrst ministrov. Zunanji minister je na primer lakonično pripomnil, da so protesti povsem pričakovani. (Kaj naj bi to pomenilo? Da se morda tudi sam zaveda, da so nesprejemljivi za vsako zdravo pamet? Se bo torej minister Erjavec pridružil protestnikom? V primeru, da se ne bo, je njegova izjava pač zgolj cinična.) Še bolj v oči pa je zbodla (čeprav ni posebno presenetila) izjava finančnega ministra Šušteršiča, ki je rekel, da ljudje lahko sicer protestirajo, toda protesti tako ali tako ne bodo ničesar spremenili. Izjava nikakor ni nedolžna in ni takšna, da bi jo lahko kar tako prezrli. Zakaj ne?
Kaj je narobe z ljudmi, da morajo imeti deset tisoč evrov plače mesečno ali več, čeprav dokazano delajo slabo in morajo na koncu prav zaradi tega tudi oditi na smetišče, pri tem dobijo še osemdeset tisoč evrov ali veliko več odpravnine, v kamero pa ob odhodu smejoč se mirno povedo, da gredo v svetlo prihodnost in da bodo tožili vsakogar, ki bi jim hotel postaviti na pot kako oviro? Kaj je narobe z ljudmi, da se sklicujejo na zakon, češ da je vse, kar delajo, popolnoma v skladu z njim, čeprav dokazano delajo slabo, ustvarjajo na stotine milijonov evrov dolgov in prispevajo k zlu, uničujejo podjetja in pošiljajo delavce na cesto, kot da so pogrešljivi stari predmeti, ki jih pač vržeš v smeti, ko jim poteče rok uporabe?
Heureka, našel sem rešitev iz krize, toda žal sem jo našel samo zase. Kot prase, bi rekli.
George Orwell je v prispevku z naslovom Svoboda tiska zelo natanko opisal mehanizem, zaradi katerega ljudje o določenih temah nikoli ne spregovorijo, čeprav jim tega ni nihče izrecno prepovedal. Zdi se, kot bi se ljudje med seboj tiho strinjali, da se o takih temah preprosto ne govori.
Tak je naslov Marxovega razmišljanja iz leta 1843. Danes je enako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat. O čem govori?