V ljudeh končno vre. Prišli so do točke, ko vedo, da tako ne gre več naprej. Dovolj imajo Tega in hočejo Nekaj drugega. Vzeli so si čas in to napisali na transparente. Za Stvar po nekaj ur tedensko zmrzujejo in obremenjujejo glasilke. Tu se jih zbere nekaj deset, tam nekaj sto, v Mariboru in Ljubljani celo nekaj tisoč. Vsak stoti Slovenec je prišel na trg ali vsaj šel preko njega. Vsak stoti Slovenec je dokončno in v celoti pripravljen na spremembe …
JJ je zaostril retoriko, trdijo poročevalci iz tujine, a zaostrovanje smo tudi pričakovali, saj je premier v svojem delovanju, zlasti pa v svojem govorjenju, zelo predvidljiv, na mnenja, ki se ne ujemajo z njegovimi, pa se že dolgo časa odziva moralistično in ostro, napadalno. Ko je Bruslju pojasnjeval dogajanje v Sloveniji in se pritoževal čez eksotične sodržavljane, je rekel, da naše (sic!) neodgovorno vedenje ogroža tudi druge v Evropi. Retorična bravura je zares neverjetna: ko imajo ljudje dovolj izkoriščanja in pehanja v revščino, so nenadoma krivi, eksotični in neodgovorni, ker terjajo od vlade, ki je sploh niso izvolili, da odstopi, saj očitno ni sposobna česa drugega. Potem ko so desetletji potrpežljivo prenašali neodgovorno in zelo eksotično delo številnih vlad ter političnih strank in njihovih prvakov, so sedaj sami krivi, ker imajo preprosto vsega dovolj, obenem pa niso pripravljeni prenašati tega, kar bi jim rad naložil JJ: občutke krivde namreč, ker naj bi njihovo delovanje ogrožalo še druge oziroma kar celo Evropo.
Ta mesec je čas verovanja v Velikega Drugega in dokazovanja njegovega obstoja. Verovanje vanj seveda nima nobene resne zveze z religijo. Ljudje smo bitja, ki preprosto potrebujemo vero v Drugega, zato ta ni iznajdba katoliške institucije; stara je kot človeštvo. Ali drugače rečeno: moramo verjeti, da obstaja nekdo, ki je v nekem smislu več kot mi sami. Tako prepričanje nam pomaga preživeti. Resnična kakovost življenje je v celoti odvisna od zapisanega. Bolj kot kapitalistične dobrine zato potrebujemo vero v Drugega; kapitalistični trgi še nikomur niso izboljšali življenja, zaradi blaga, ki ga je mogoče kupiti, še nihče ni postal srečen ali boljši človek. December bi moral biti zato praznovanje poglobljene vere v Drugega, ne pa noro kopičenje kapitalističnega blaga. In kako je zapisano povezano z dejstvom, da bo moral JJ nekaj pojasnjevati Bruslju?
Lahko verjamemo, da so ljudje, ki že nekaj časa protestirajo po vsej Sloveniji, angažirani, motivirani in zavzeti; nekateri so zagreti celo preveč, zato se vedno znova znajdejo v bližini granitnih kock. Kako razumeti njihovo motivacijo, da se naše razmišljanje ne bo utopilo v banalnem ugotavljanju, kdo plačuje neonaciste, kateri politiki so zadaj, kakšno protestiranje je še v mejah spodobnosti in morale ter kakšno ni več, katere reforme moramo nujno izpeljati, da ne bo prišla k nam trojka, in kdo je pri tem ovira? Razmišljanje je v tem trenutku izjemno pomembno; če ne bomo razmišljali, bodo dogodke namesto nas razložili politiki in s svojimi preprostimi razlagami prešili polje, to pa obenem pomeni, da ga bodo zaprli in v njem še naprej nemoteno vladali, kot vladajo že dvajset let. To se je na primer v zelo kratkem času zgodilo v Egiptu.
Čisto nič jim ni jasno. Ali pa nočejo poslušati. Ko bi vsaj prebrali kakšen plakat z nedavnih demonstracij, na primer tistega: »Proti kozmetičnim popravkom, za korenite družbene spremembe«. Da je odstopil mariborski župan, je že v redu, a to je še vedno samo majhen kozmetični popravek. S tem ne bomo rešili niti za milimeter krize.
Dva povsem po naključju povezana dogodka dobro ponazarjata trenutno dogajanje v tej državi. V soboto je bilo na primorski avtocesti precej ljudi, ki so dolge ure čakali v avtomobilih, da jih rešijo iz primeža snežnih zametov in kaosa, ki so ga povzročili vozniki tovornjakov. Ko so ugotavljali, kdo je odgovoren za vse težave, ki so pri tem nastale, seveda ni bil odgovoren nihče od odgovornih, saj so ti, po lastnih besedah, zelo dobro organizirani, kar pomeni, da so naredili vse, kar je treba, in vse, kot je treba. Iz medijev pa smo izvedeli, da so ljudem priskočili na pomoč s toplim čajem – navadni ljudje.
'Klientelizem' je po zaslugi dveh razbojniških, ee, občinskih poglavarjev danes bolj pogosta beseda, kot je bila še pred kratkim 'kriza'. Javna občila med dva klientelizma vtaknejo le še kakšno ime in drobec veznega besedila, tako da bi jih lahko poimenovali kar v Clientello, Clienter, Klientnik, Klientelistične novice, Pop klient in Radio-klientelizija. Devetindevetdesetodstotneži sicer uporabljajo precej bolj sočen nabor besed, a kaj dobimo, če jih prevedemo v spodobnejšo suhoparščino? Dobimo ista imena, enako vezno besedilo in malo več še bolj na gosto posejanih sopomenk za klientelizem …
Ko se začne svet spreminjati, ko se zdi, da se preobraža, številni ljudje navadno začnejo gledati v zrak in upajo, da se bo čez čas vse skupaj poleglo, obenem pa želijo, da bo potem zopet vse v redu, kot je bilo v starih dobrih časih. Včasih se tako tudi zares zgodi. Napočijo pa časi, ko se taka računica preprosto ne izide – svet se še kar naprej spreminja in ni videti, da bo sprememb kmalu konec, stari dobri časi pa izginjajo v zgodovini.
Čeprav pojma politika ni lahko opredeliti, pa poenostavljeno lahko rečemo, da gre za celoto aktivnosti, ki omogočajo (normalno) delovanje neke družbene skupnosti - lokalne, državne, regionalne - v smeri določenih ciljev. Politika na državnem nivoju, na primer, mora zagotoviti usklajeno delovanje vseh družbenih (državnih) podsistemov (ekonomski, izobraževalni, varnostni, upravni, kulturni itd.).
V teh dneh sem ponosen, da sem Slovenec – prebivalec države, v kateri so ljudje očitno še dovolj ozaveščeni, da znajo stopiti skupaj, ko stvari postanejo kritične. Nekaj več kot dvajset let, odkar imamo samostojno Slovenijo, so ljudski protesti in vstaje tista stvar, ki je spet zbudila neko novo upanje za spremembe v pravo smer. Ljudje na ulicah so na edini način, ki nam je kot družbi v fazi razkroja še preostal, poskrbeli, da jih asocialna oblast sliši in celo nekoliko posluša, a vprašanje je, za koliko časa. Scenariji o tem, kaj se bo dogajalo od te točke naprej, so še nejasni, vsekakor pa je logično, da je treba v taki situaciji biti realen in zahtevati – nemogoče.