Fizike, ki se ukvarjajo s teorijo strun in M teorijo, fizike, ki raziskujejo enajst dimenzij vesolja in skušajo misliti vzporedna vesolja, membrane, kozmično singularnost, črne luknje in nastanek vesolja, naravo temne energije in temne materije, včasih sprašujejo, kakšne praktične posledice za družbeno življenje ima njihovo raziskovanje. Zastavljajo si globoka vprašanja, na katera še dolgo ne bo odgovorov, ljudje pa bi radi takojšnje in oprijemljive rezultate. Pa vendar fiziki vztrajajo pri raziskovanju in bodo vztrajali še naprej, saj je radovednost in želja po vednosti oziroma raziskovanju v človeški naravi. Če pa poslušate slovenske politike in ekonomiste, dobite čuden občutek, da je zastavljanje globokih vprašanj o naravi neoliberalizma, kultur na začetku 21. stoletja, oblik subjektivnosti in naravi kapitalističnega izkoriščanja delavcev zgolj nesmiselna domislica nekaterih posameznikov brez domišljije, intelektualnih zombijev, ki preprosto ne vedo, kaj delajo.

Pred kakim dnevom sem preko elektronske pošte prejel dopis meni neznane osebe. Obvestilo se je nanašalo na moje pismo bralcev, ki je bilo že pred časom objavljeno v sobotni prilogi 11.10.2012, po tistem, ko je bil takratni direktor Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Univerze na Primorskem (UP) Darko Darovec zasačen pri kraji (beri: nenamenska poraba javnih sredstev), nato pa bil s svetlobno hitrostjo preko začasne odredbe sodišča vrnjen na delovno mesto, in kmalu znova odpuščen zaradi istih, prej mu očitanih razlogov. Revizija »njegovega« poslovanja je namreč odkrila številne nepravilnosti pri porabi javnega denarja, zaradi česar sta morala rektor UP Dragan Marušič in v. d. dekana Fakultete za humanistične študije (FHŠ) UP Gorazd Drevenšek odreagirati in instituciji, v želenem objemu Darovčevega »pokroviteljstva«, zavarovati pred nadaljnjim plenjenjem. Takrat sem si rekel, hvala bogu, da obstajajo taki poštenjaki, da v imenu zakona obračunajo s pobalini.

Tako pravijo navadni ljudje. Tako terjajo ljudje, ki imajo vsega dovolj. Dovolj imajo namreč vedno istih lepo oblečenih politikov, ki že dvajset let vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu in se nikamor ne premaknejo, obenem pa niti ne kažejo volje, da bi se kam premaknili. Dovolj imajo ljudi z neverjetno visokimi plačami, ki se predstavljajo svetu kot prislovične cerkvene miši. Dovolj imajo politikov in bogatašev, ki ne vedo, kako se je na njihovih računih znašlo toliko denarja, kot ga ljudje ne zaslužijo v vsem življenju, čeprav garajo osem ur dnevno, štirideset let. Dovolj imajo sprenevedanja, češ da politika sploh ni glavna ljubezen politikov, ki imajo doma otroke in žene in vse drugo, a so večno v politiki. Dovolj imajo prijaznih nasmeškov in milozvočnih besed, ki nikomur ne pomenijo ničesar. Dovolj jim je nenehnega zategovanja pasu, medtem ko imajo nekateri toliko denarja, da dobesedno ne vedo, kaj naj z njim počnejo. In navsezadnje niso več voljni prenašati ljudi, ki sicer neprestano govorijo, kako se približujemo svetlobi na koncu tunela, čeprav je očitno, da je neskončno dolg.

Lažeš, kradeš, bolhe ješ,
v šolo hodiš nič ne veš,
ko pa prideš do kosila,
tam te čaka policija,
policija reče stop,
ti pa padeš v zapor.
v zaporu so pa kače,
ki te pikajo v hlače.” (Otroška pesmica)

Kako zagovorniki katoliške cerkve reagirajo na javne kritične zapise o svoji verski skupnosti? Najpogosteje pisca označijo za nesramnega, brezbožnega komunista in začnejo blatiti komunizem, ki je seveda dokazano prav tako naredil veliko zla ter povzročil na desetine milijone smrtnih žrtev. Prav neverjetno je, kako se pri katolikih takoj sproži ta refleks, ko jim nekdo pove resnico o katoliški cerkvi. Tega refleksa jih je naučila katoliška cerkev, ki je Slovence skregala oz. razdelila ljudi na dva tabora, tako, da je vse cerkvene kritike označila za komuniste. Podobno se odzovejo bivši komunisti, če nek katolik kritizira njihovo politično usmeritev. Začnejo pljuvati po cerkvi, češ, naj pospravi najprej pred svojim pragom.

Napočilo je leto, ki ga lahko imenujemo leto nevarnega delovanja. Če smo doslej sanjali, bomo nemara odtlej delovali. Skladno s tem, kar je nekdo nekoč rekel: desetletja se ne zgodi nič, potem pa se v nekaj tednih zgodijo desetletja. Slovenci in Slovenke smo v letu 2012 že okusili delček zapisanega. Nadaljevanje kajpak nujno sledi, saj je tako v naravi zadeve.

Vsake toliko se kdo spomni napovedati konec sveta. Ti napovedovalci so večinoma deležni posmeha, mnogi pa kljub posmehu tudi zaupanja; nekateri celo zaupanja množic. To je ne le dober posel, ampak tudi kariera. Vešč napovedovalec lahko proda več koncev sveta ter za vsakega obdrži nekaj starih in pridobi nekaj novih naročnikov. Naročnina pa je visoka – celotno osebno premoženje, če se da, pa tudi prispevki sorodnikov, prijateljev in mimoidočih. Posmeh zamegljuje pogled opazovalcem, zamaknjeno zrenje pa vpletencem, da ne vidijo resničnih koncev sveta, ki medtem neprestano premetavajo tok zgodovine sem in tja …

Ljudstvo se je ravnokar začelo prebujati po dolgih letih malodušja, neplodnega stokanja in pritoževanja, nezadovoljstva ter prevelike tolerance do raznovrstnih plenilcev in parazitov javnega dobrega. Potrebno je vztrajati do konca in naprej, biti aktiven, kreativen ter vizionarsko ustvarjati nemogoče; da se nemogoče udejanji v teoriji in praksi. Ne bodimo več realni, zahtevajmo nemogoče.

Največja nevarnost, ki nam vedno preti, še posebej pa v teh časih, ko smo vsi bolj ali manj nastrojeni proti političnim in drugim t.i. »elitam« je, da nam upade udarnost in naboj ljudskih vstaj. To se nam ne sme zgoditi, tega si ne moremo in ne smemo več dovoliti, zato moramo strpno in složno iskati skupne točke povezovanja in dogovarjanja.

Za človekovo duhovno napredovanje ali razsvetljenstvo je nujna svobodna javna raba uma, kot je zapisal razsvetljenski mislec Immanuel Kant. Javna raba uma je tudi pogoj demokratičnosti, saj je bistvena razsežnost demokracije ta, da človek v svetu, v katerem živi, lahko svobodno razmišlja, ne da bi se moral pri tem bati za življenje.

Kaj pomeni izraz ljudje z visoko stopnjo osebne integritete? Izraz se pogosto pojavlja v zadnjem času, ko je videti, kot da takih ljudi, zlasti med politiki, sploh ni, obenem pa se zdi, kot da gre za pravni izraz, ki ga najbolje pojasnjujejo in zastopajo pravniki, ne pa na primer psihoanalitiki ali filozofi.