JJ se je vrnil iz Azerbajdžana. Torej je zopet doma, v domovini. So državljani in državljanke Slovenije zaradi tega srečni? Še naprej bodo namreč živeli neoliberalne sanje oziroma utopije. Ne sicer stricev iz ozadja in njihovih nečakov, pač pa stricev in njihovih pristašev iz ospredja, kar je še huje. Prav zato je dobro še enkrat pogledati, kaj neoliberalizem sploh je.

Izraz mokre sanje, ki smo ga lahko slišali včeraj na nacionalni televiziji, je vzet iz sveta erotike in sanj. Če imajo strici iz ozadja mokre sanje, to preprosto pomeni, da sanjajo erotične sanje, imajo nabrekle penise in bodo zdaj zdaj doživeli orgazem, da bo sperma letela vsenaokrog. A bolj kot razumevanje tega vitalističnega izraza je ta hip pomembna raven komuniciranja, ki ji ritem narekujejo politiki na oblasti. Ta je tako neverjetno nizka, tako nagnusna in pritlehna, absurdna in neodgovorna, da se normalnemu človeku obrača želodec. Še bolj primitivno pa je njihovo oklepanje oblasti. Oblastniki seveda od nekdaj ljubijo oblast – to ni nič novega –, toda tako močno, kot jo ljubijo slovenski oblastniki, je verjetno ne ljubi nihče na tem svetu, če izvzamemo nekatere ostarele diktatorje.

Drage državljanke in državljani, kot kaže se nam obetajo predčasne volitve. S tem se nam dejansko odpira možnost za ponoven zgodovinski prelom, ki bo prekinil z strankokracijo, kleptokracijo in korupcijskimi praksami. Ponuja se nam priložnost za preporod nove družbe solidarnosti in vzajemnosti, aktivne soudeležbe pri oblikovanju družbeno političnega prostora. Morda ta trenutek lahko upravičeno občutimo kot zgodovinski, saj obstaja verjetnost, da se uresničijo želene sanje o prihodnosti Slovenije; vse tisto zaradi česar se različni in raznoliki posamezniki zbiramo na vseslovenskih vstajah z namenom, da kaj spremenimo. Ocenjujem, da ga ne gre zamuditi, zato si bom drznila podati predlog, ki bo morda s strani nekaterih gibanj doživel kritiko ali celo obsodbo. A tvegam, saj gre za iskreno ponudbo. Volivkam in volivcem, pobudam, iniciativam, gibanjem in drugim skupinam, ki si prizadevajo za drugačno Slovenijo ponujamo kot orodje nastopa na volitvah Stranko enakih možnosti Slovenije.

Scenarij je vnovič nadvse preprost. Pošteno te obtožijo, da si ravnal nepošteno; nesporno ti dokažejo, da nimaš dokazov za nasprotno trditev; na dokumentu jasno piše, da si na nepregleden in nejasen način zaslužil velikanske vsote. Kaj se zgodi? Tečeš k svojim po podporo, ker si brez hrbtenice, predsednik države mirno, trezno in preudarno reče, da moraš oceniti, ali še naprej lahko deluješ ali ne, ali še lahko vodiš vlado ali ne, gospa Novakova, ki je sicer za odgovorno politiko in torej za odgovorne politike, pa se mu pridružuje!!!!

Narod se je končno zbudil in združil. Namesto notranjega sovražnika – levih in desnih ter njunih ločin in odpadnikov – je dobil zunanjega – bogate. Vse razlike, razprtije, zamere, nestrpnosti in sovraštva, ki so krojili naš vsakdan, so pozabljeni. Spet smo prijatelji, kot nazadnje ob osamosvojitvi, predtem ob koncu druge in prve svetovne vojne, predtem ob koncu vsakega turškega vpada in ob drugih redkih priložnostih. Spet sanjamo o skupnem svetu, kjer bi bili vsi zadovoljni, kajti spet smo za trenutek pozabili, da nas ne druži nič razen prostora in da drug drugega v resnici komaj prenašamo. Saj zato vsi napisi, gesla in govori govorijo o drugih, o bogataših, o 'zunanjem sovražniku', kajti če bi katerikoli izmed upornikov pričel iskreno govoriti o svojih pogledih na 'nas', bi se brž znašel na trasi kakšne granitne kocke ali pa bi mu usta zamašili vsaj s šopkom vrtnic.

Vstopamo v šesto leto najhujše ekonomske krize od velike depresije sem; vmes se je zgodila cela vrsta manjših kriz, kar dokazuje, da kapitalizem sploh ne more obstajati brez njih, zato je zagotavljanje, da bo krize konec, treba dopolniti: konec je bo, potem pa ji bo sledila nova. Ves čas nam seveda govorijo, da se bo tudi ta, ki traja že dobrih pet let, končala, a se doslej še ni in se tudi ne bo tako kmalu, kar ve vsakdo, ki se vsaj malo spozna na delovanje kapitalizma. Poklicani jo sicer navidezno rešujejo, toda zlasti bogati se jim smejijo v brk, saj se jih kriza ni niti dotaknila, obdavčenje njihovega bogastva pa je tako malenkostno, da si lahko samo manejo roke. Imeli bodo namreč še več, medtem ko bodo imeli revni še manj. Spoznanje je preprosto: reševanje krize zelo premišljeno in sistematično poteka tako, da ohranja in utrjuje načelo, po katerem se bo kapital še bolj stekal k bogatim, medtem ko bo revnih še veliko več, kot jih je.

Res zanimivo, kako naš novopečeni predsednik Republike še kar molči in se ne izreka o poročilu KPK. Praviloma je vedno tako zgovoren in se rad nastavlja kameram pred katerimi vehementno razlaga svoja politična mnenja in stališča. Tokrat se kar skriva in molči, v medijski tišini se pogovarja s strankami in razmišlja kaj se v danem trenutku lahko sploh naredi. Da se zadrega nastale zadeve “Janković & JJ” pomiri in ne razplamti ter s tem ogrozi potencialne zunanje kazalce naše uspešnosti “pobiranje iz krize”, padanja bonitetnih ocen in podobno. Kako najti kompromis, kako združevati, kako povezovati? Povsem napačna vprašanja in dileme, zato tudi ne more biti ustreznih rešitev za nastale nakopičene problem.

Kako razumeti nedavno izjavo politika, da poročilo neodvisne državne komisije za preprečevanje korupcije smrdi? Najprej bi pomislili, da je poročilo iz dreka, kar bi logično pomenilo, da smrdi, saj človeški iztrebki smrdijo tako rekoč po definiciji. Poročilo kajpak ni iz take snovi, saj je natisnjeno na papirju, zato ta vulgarna empirična zamisel odpade. Izjavo politika lahko razumemo tudi tako, da jo prepoznamo v prenesenem, metaforičnem in bolj poetičnem pomenu. Beseda smrdi bi v tem primeru pomenila, da je poročilo omadeževano, da ni objektivno in nevtralno, da ni napisano korektno, da imajo njegovi avtorji nekaj proti protagonistoma, ki sta v poročilu omenjena, kar bi seveda pomenilo, da pri svojem delu niso bili povsem objektivni, nevtralni in neodvisni, čeprav bi taki morali biti, obenem pa bi se morali zavedati, da jih bodo v primeru, da njihovo poročilo smrdi, v hipu razkrinkali. A kako politik to ve in zakaj so člani komisije postavili poročilo, ki domnevno smrdi, kljub vsemu na ogled, saj si s tem zgolj škodijo?

“Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je nekaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil nacizem, postane bojevit in močan ter ukrepa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovine... In njen tok teče proti večji pravičnosti in svobodi... Vzrokov za jezo je danes veliko, kajti ta naš svet očitno ne gre v pravo smer”. Stéphane Hessel

Bolj zvitega oziroma prebrisanega scenarija zlepa ne boste odkrili niti v kakem filmu, za katerega je scenarij napisal izkušen in z vsemi žavbami namazan hollywoodski scenarist. Živimo namreč v spektakelskih časih, v katerih je zaradi pomanjkanja avtoritet in zaradi slabe morale mogoče delati, kar hočeš, če si le dovolj napadalen. Torej: najprej ti neodvisna komisija za preprečevanje korupcije dokaže vrsto nepravilnosti, pozabljivost in nepreglednost pri pridobivanju premoženja; silovito se odzoveš in pred kamerami začneš razlagati, da so te zopet neupravičeno napadli, da gre za politično zaroto, da so na oni strani pokvarjeni in sumljivi tipi, ki ti znova hočejo nekaj slabega; nato še siloviteje nadaljuješ: ne le meni, škoditi hočejo tudi moji stranki, celotni družbi, državi in širše; potem jim zelo samozavestno zabrusiš, da bodo morali vse obtožbe šele dokazati, čeprav so vse že dokazali, saj komisija dela po takem načelu; če ne bi delovala po takem načelu, sploh ne bi smela obstajati; niti z besedo ne omeniš, da si sam na vrsti, da moraš dokazati, od kod ti denar, hiše, parcele in vse drugo; nimaš dovolj, zato nadaljuješ z novimi sredstvi; zatečeš se k svojim in jim rečeš, da je tam zunaj zlobni volk, ki ti hoče hudo; tvoji ti seveda v en glas nemudoma rečejo, da te imajo radi in da so na tvoji strani, da se ti ni treba bati ničesar; oddahneš si in si rečeš, da je res dobro, ker te imajo radi, a saj si ves čas vedel, da te imajo, zato je sprenevedanje odveč; javnosti sproščeno poveš, da te imajo tvoji radi, potem pa potegneš še zadnjo potezo: koalicijskim partnerjem rečeš, da se morajo hitro odločiti in povedati, na čigavi strani so, da ti morajo tudi oni pokazati, kako zelo te imajo radi; če tega ne bodo naredili …