Vodo kupujemo v plastenkah, ki jih podjetja polnijo iz vodnih virov v zasebni lasti. Celo deževnica je lahko zasebna pravica. Zasebne korporacije patentirajo genetski material rastlin in živali ter jih komercialno izkoriščajo. Številne zemeljske površine sekajo ograje z napisi “zasebna lastnina”. Na morskih in jezerskih plažah stojijo ograje, ki jih »ščitijo« pobiralci vstopnine. Za dostop do najlepših kotičkov planeta plačujemo zasebnikom.
JJ morda hodi v cerkev, morda pa tudi ne hodi, a njegovo morebitno versko življenje ni nepomembno za tale zapis. Zadnjič mi je namreč priletna gospa rekla, da nekatera ljudstva na tem svetu, na primer Kitajci, niso za demokracijo, ker dobro funkcionirajo le, če imajo nad seboj diktatorja. Potem je še rekla, da tudi Slovenci nismo dosti na boljšem, zato je pri nas tak kaos, ker doslej ni bilo nobenega dobrega gospodarja, sedaj bo pa JJ pokazal vsem, kaj zares pomeni biti gospodar. Kaj naj vse to pomeni?
Sindikalni voditelji so pozvali ministra za šolstvo in celo vrsto drugih zadev, naj odstopi, če ne zmore poskrbeti za svoj resor, kot je v teh težkih časih treba poskrbeti, poskrbeti pa je treba zlasti za delavce, saj so živi ljudje in so pomembni. Minister jim je mirno odvrnil, da sploh niso v položaju, da bi ga odstavili. Res zanimivo, kajti nihče ni rekel, da ga bo odstavil; predstavniki sindikata so mu rekli, da se lahko odstavi sam, če ni sposoben narediti kaj dobrega v prid delavcev, kar bi vsekakor moral narediti, saj zato pa je minister. Zadeva je zelo preprosta, a se je kljub temu mogoče sprenevedati.
Kako ambivalentno sodni sistem v Sloveniji v resnici deluje, jasno nakazuje afera, ki se že dalj časa odvija na Univerzi na Primorskem (UP). Zlasti v smislu zaščite delavskih pravic vse pogosteje opažamo rabo krepko različnih vatlov. Ene v primeru prekarno zaposlenih, druge v primeru direktorske svojati.
Adorno je nekoč rekel, da morala žrtve najbolj ustreza prav kapitalizmu. Ne ustreza ljudem, poleg tega pa je kapitalizem pomembnejši od njih; vsak dan nas skušajo prepričati, da je res tako. In kaj je morala žrtve?
Matematiki, ekonomisti, biologi in psihologi so že pred desetletji ugotovili, da je človeško bitje po naravi egoistično, kar pomeni, da sledi le svojim instrumentalnim ciljem, od katerih si obeta čim več koristi. Če imajo strokovnjaki prav, so zlasti politiki v resnih škripcih.
Bogastvo jezikov je bogastvo človeštva … Hja, kot denar. Eni ga znajo obračati, drugi ne, tretji ga komaj kaj uporabljajo, četrti ga nimajo, vsem pa poleg redkih trenutkov sreče povzroča toliko težav in nevšečnosti, da bi bilo treba resno razmisliti, ali ga ne bi vsaj poskusno ukinili.
»In kako se bomo sporazumeli brez jezika?« boste povprašali. Jaz pa bom odgovoril s: »Kako pa se bomo sporekli brez jezika?«
Freud je nekoč rekel, da ljudje uporabljamo obrambne mehanizme, s katerimi se branimo pred resnico in vztrajamo v iluzijah. Branimo se lahko celo tako dolgo in tako dobro, da dobesedno ne prepoznamo resnice tega, kar se dogaja okoli nas, in se nam zdijo ljudje, ki opozarjajo nanjo, povsem zblojeni.
»Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili«.
Zgornje besede je izrekel aktualni slovenski premier na nedavni piranski Mreži idej (časnik Delo). Z njim se vsekakor zelo strinjamo: skrajni čas je že, da gredo mladi pred parlament (seveda bi morali tja tudi malo manj mladi).
Kaj pa vsebina zahtev: 1. Bi morali mladi res zahtevati vpis zlatega pravila v ustavo? 2. Ali današnja generacija res porablja denar bodočih generacij oziroma zdajšnje mladine?
V Sloveniji je bilo v letu 2011 že 386.000 ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost. Stanje pa se samo še poslabšuje, pravijo ljudje, ki se na to spoznajo. Vlada se kajpak trudi, pravijo drugi, ki se spoznajo na delo vlade, toda navadni državljani imamo vtis, da se trudi na povsem zgrešen način. Revnih bo zato še več, plače bodo nižje, davki bodo višji. A najbolj bode v oči skoraj popolna apatija državljanov in državljank, ki zgolj čakajo na zakol in morda tiho upajo, da jih bo tako imenovani krizni menedžment rešil.