Res imamo Slovenke in Slovenci neverjetno toleranco do »naših vrlih« politikov, ki naj bi nas predstavljali in torej delali za nas, celo v naše dobro. »Pa kaj še, lažje je verjeti v Božička«, boste rekli. In prav tu je naša največja logično-ontološka napaka v razmišljanju ter posledično tudi v (ne)delovanju, ki nas hkrati pripelje v veliko (so)odgovornost in (so)krivdo, da smo tu, kjer smo (na robu prepada) in da se nam obeta še veliko hujšega. Politiki delujejo povsem v nasprotju s plemenitim principom odgovornosti do volivcev, ki bi moral za vse veljati kot nekakšen etični zakon, in pika. Državljanke in državljani (volivke, volivci) bi morali svojo odgovornost jemati veliko bolj resno (pa se je niti dobro ne zavedamo, kaj to pomeni) ter zakaj pa ne, tudi po volitvah poskrbeti, da so tisti, ki nas prevarajo, izdajo, izigrajo in iz nas delajo norce, pošteno sankcionirani. Ne predlagam ravno uvedbo giljotine, ker nam to zgodovinsko gledano ni blizu, tudi ne grmade, ki nam je v teh krajih veliko bolj domača, ampak nekakšno stigmo, ki bi se jo bilo težko otresti brez družbeno pokore.

V kapitalističnem svetu je zelo pomembno, da so ljudje razdeljeni in razvrščeni. Razdeljeni so kot posamezniki, ki skrbijo vsak zase, čeprav se pri tem tudi družijo drug z drugim (a ne s komerkoli, da ne bo pomote), poleg tega pa so še razvrščeni glede na sposobnosti, zmožnosti, interese, osebnostne tipe, značaj, gene, okolje in podobno.

Katoliški celibat ima poganske korenine. Celibatistični predpisi glede čistosti izhajajo iz kamene dobe religiozne zavesti. Številni poganski duhovniki so se skopili, da se ne bi omadeževali s spolnostjo in bi lahko ostali čisti in sveti posredniki med ljudmi in bogom ali boginjo.

Cerkveni oče Hieronim piše v nekem spisu o tistih škofih, ki mirno prenašajo, »da so žene klerikov noseče in da otroci kričijo v materinem naročju«, takole: »Konec koncev se v ničemer ne razlikujejo od svinj«.

Pred bližajočimi se velikonočnimi prazniki preprosto moramo še enkrat razmisliti o Jezusovi smrti na križu in njenem pomenu za nas. To kratko malo moramo narediti, da nam cerkveni dostojanstveniki ne bodo ugrabili ideje, češ da je njihova in da že od nekdaj pripada njim. Ideje namreč ne morejo pripadati nikomur, zato si jih ne prilaščam, jih pa skušam premisliti in me pri tem ne zanima, kdo je domnevno najbolj poklican, da jih misli.

Dobili smo vlado, ki za udejanjanje svojih direktiv uporablja zastraševanje. Predsednik vlade in njegovi pribočniki s svojimi izjavami in dejanji poskušajo med ljudi razširiti strah. Če ne bomo sprejeli, kar nam nalaga vlada, se bomo morali soočiti s hudimi posledicami, nam pravijo. Ni nobene druge možnosti, še dodajo. Hkrati vlada napoveduje ukrepe (in brez odločnega nasprotovanja ljudi bodo ti nedvomno postali realni), s katerimi se bo razlika med revnimi in bogatimi še povečala. Srednji sloj bo postopoma (ali pa ne tako postopoma) izginil, ostala bo le še množica revnih in peščica bogatih. Do takšnega zaključka lahko pride vsakdo, ki zna sešteti ena in ena. Vlada grozi lastnemu ljudstvu, obenem pa deluje zoper obče dobro in ogroža (socialno) varnost državljanov. Zastaviti se mora vprašanje legitimnosti takšne vlade.

Britanski filozof Bertrand Russell je v nekem razgovoru, bilo je leta 1959, beseda pa je tekla o religiji, dejal tole: Človek ne bi smel verovati zato, ker je vera uporabna in koristna, ampak bi moral verovati samo, če je resnica, če je resnična. Torej bi ga vsekakor morala zanimati resnica, ne pa uporabnost in koristnost vere oziroma religije; ljudje na primer pravijo, da verujejo, ker potem laže živijo, ker jim vera pomaga premagovati vsakdanje težave.

Kralj Matjaž

Poglejmo si Evropo v globoki preteklosti, preden se pojaviše moderni človek. Takrat namreč tukaj že obstajašeta dve neandertalski kulturi, severna in južna, poleg tretje, vzhodne kulture. Danes vemo, da Neandertalci ne beho kar izginili, ampak da jih nekaj malega nosimo s seboj v svojih genih, torej beho vse tri neandertalske kulture že osnova, ki zaradi kasnejše eksplozije prebivalstva postajaše skoraj neopazna. Največja novost novega rodu, ki prideše pred 45000 leti v Evropo ob otoplitvi in vzrok njegove velike razmnožitve beše simbioza s psom, kar zaradi večjega ulova ljudem omogočiše obvladovanje večjih pokrajin in širitev svojih naselij po Evropi. To toplo obdobje trajaše nekje okoli 15.000 let, potem pa približno 20.000 let trajaše ledena doba, ko se prebivalci umakneho na jug Evrope, predvsem na Helm, od Alp do Krima na Črnem morju, ter v južno Španijo. Vendar pa to sklepamo le na podlagi ostankov naselbin in ostajajo takratni nomadi dokaj onkraj našega obzorja. Gre za dve naseljeni ali pol-nomadski ledenodobni kulturi, od katerih ima vzhodna, helmska naziv Gravettienska kultura, tista zahodna, iberska, v Španiji in Franciji, pa Solutreanska kultura. Med ledeno dobo beše morje 100 metrov nižje, kar pomeni, da beše zemlja, ki je danes potopljena s severnim Jadranskim morjem, kopna in najbolj primerna za življenje, vse do Šibenika. Po koncu ledene dobe se moraho prebivalci umakniti pred napredujočim morjem in zaradi njihovega načina življenja prej jim najbolj ustrezaše bivanje v predgorju, ki jim nudiše zavetje tako pred vremenom, kot pred napadalci. Tako poseleho predgorje, kot venec okoli Alp, na podoben način kot na najstarejšem izmed njih, na Ljubljanskem barju in sicer beše do danes najdenih okoli Alp približno tisoč mostišč ali kolišč.

Na red in disciplino nas vlada navaja,

se bomo že morali sprijazniti vztraja,

zategovanje pasov je dobra vaja,

da se iz nas iztisne zadnja sapica,

ki bi lahko bila še kaj uporniška.

Socialna kapica bo ščitila in poskrbela,

da elita bo bolje živela,

vile z bazeni, konjički jekleni,

eksotični izleti, v postelji z mladimi dekleti,

vse to je nivo, ki ne more pasti kar tako.

Reveži so revščine že vajeni

in znajo po blatu kar dobro plavati,

a elita je tista bolj izpostavljena,

saj že blaga finančna nihanja,

lahko povzročijo zastoj neoliberarnega parazitarstva.

V mesecu marcu imamo v zahodni civilizaciji kar dva praznika namenjena ženskam, 8. 3. je dan žena, 25. 3. pa materinski dan. Očitno so vsi ostali dnevi posvečeni moškim, saj nisem zasledil, da bi obstajal nek poseben dan moških, tudi očetovskega dneva še nisem praznoval. Od kod potreba po nekakšnem posebnem »slavljenju« enakopravnosti žensk? Ali se ta civilizacija ne razglaša za »krščansko«, kjer naj bi bili po nauku ustanovitelja in duhovnega vodje kristjanstva Jezusa Kristusa vsi enakopravni, tako ženske kot moški. Tudi moderni, sekularizirani, od verskih skupnosti ločeni Zahod ohranja ta dva praznika, ker očitno ženske še niso zares enakopravne, pa čeprav na bombah, ki jih Zahod meče na »nedemokratične« režime, z velikimi črkami piše nekaj o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah.

Kmalu bo največji krščanski praznik, kot ga imenujejo, dan, ko je Jezus na hrbtu oslice prikorakal v Jeruzalem in tam naredil štalo, potem pa so ga križali. Ob prazniku bodo dostojanstveniki in drugi govorili o enakopravnosti ljudi, o odrešitvi, ljubezni in solidarnosti, obenem pa bo vsakomur povsem jasno, da je to le sajenje spomladanskih rožic, zaradi katerih v družbi ne bo nič manj nepravičnosti in izkoriščanja ljudi, bogati bodo še bogatejši, revni revnejši, sklicevanje na moralne in druge zakone pa bo le dim v vetru.