Društvo distrofikov Slovenije (DDS) je društvo, ki deluje v javnem interesu in ima status reprezentativne invalidske organizacije. Na podlagi teh formalnih statusov lahko to društvo nemoteno počne raznorazne finančne mahinacije z javnimi sredstvi. Tako na primer zgolj iz sredstev FIHO (Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, ki kanalizira sredstva neposredno od Loterije Slovenije), dobi več kot milijon evrov na leto.

Kam gre ta denar in za kaj ga znotraj društva natančno porabijo, ne ve nihče - razen posvečenih. Najmanj o tem vedo člani, saj je celo nam dejansko onemogočen vpogled v najosnovnejše informacije o programih društva in načinu njegovega delovanja.

DDS ima v svoji organizacijski shemi ustanovljeni dve podjetji: Birografika Bori d.o.o in Dom dva topola d.o.o. Prvo je invalidsko podjetje s 100 zaposlenimi. Da bi katerokoli podjetje po zakonu pridobilo status "invalidskega podjetja", mora imeti vsaj 40% zaposlenih, ki imajo formalni status invalida. Vendar - ali je res mogoče najti 40 takih zaposlenih v Birografiki Bori? Je možno, da imajo teh 40 zaposlenih invalidov v Birografiki Bori le na papirju? Je mogoče, da je v resnici večina teh zaposlenih dejansko le v Društvu distrofikov?

Predstavniki katoliške korporacije verjamejo, da ljudje verjamejo vanje. Prepričani so, da jih ne smejo razočarati, zato jim ponujajo ideje in prakse, kot si jih domnevno želijo. Kaj pa, če se pri tem radikalno motijo?

V zadnjih dneh smo lahko priča pozivom RKC, s katerimi nagovarja vernike z eksplicitnimi navodili, kako glasovati na referendumu o družinskem zakoniku. Prizadevanja so silna, vsekakor jim ne manjka strasti in gorečnosti. Žal ne moremo enako trditi tudi glede njihove umnosti, etičnosti, logične konsistence ter relevantnosti za konkretne pravne probleme, o katerih bomo odločali na referendumu.

Ali najvišji cerkveni dostojanstveniki zmorejo najvišjo etično držo? Hm …

Iz ene najbolj reprezentativnih raziskav izvemo, da je iz družbenega delovanja Slovencev izrinjeno izobraževanje, " ... pa tudi prosti čas, medtem ko se skrb za družino oziroma "družinske obveznosti" vse bolj materializirajo in so samo alternativne oblike neformalnega dela in ne predvsem vzgoje, negovanje humane družbe, kvaliteta preživljanja prostega časa in podobno".

Otroci so poredni, ker so lačni ljubezni. Poskusili so jo dobiti že na vse prijetne načine, ki so se jih domislili, a če pri hiši ljubezni ni, je ni. Ker je ne dobijo – hudič v sili tudi muhe žre –, se prično prehranjevati s pozornostjo. To vedno uspe. Zmerjanje, nadiranje, soljenje pameti, grožnje in udarci staršev ali skrbnikov so zmeraj čustveni, pa če so vzrok ali posledica porednosti otrok. Res se s temi oblikami 'vzgoje' otroci ne morejo nasititi, jim pa omogočajo, da se kljub odsotnosti ljubezni ohranijo pri življenju in ne povsem bolni pameti.

Starodavni zakon, ki od nekdaj uravnava življenje ljudi v občestvih, je zelo preprost: obnašaj se tako, da boš poskrbel za svoje dobro. Zdi se, da je tako vedenje egoistično, vendar ni tako.

Vsi poznamo, kako Janez opiše zadnje trenutke Jezusovega življenja. Njegove zadnje besede naj bi bile: Moj bog, zakaj si me zapustil?

Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.

Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.