»Ko poskrbimo za potrebe tistih, ki živijo v pomanjkanju, jim dajemo, kar je njihovega, ne podarjamo svojega. Bolj kot, da opravljamo delo usmiljenja, plačujemo naš dolg do pravičnosti.« (Sv. Gregor Veliki)

Tukaj smo; plan velikih gospodarjev se uresničuje. Korak za korakom voditelji EU vztrajno gradijo tako opevano “bančno unijo”, ki naj bi bila nekakšna rešitev evra oz. monetarne krize ustvarjene s strani “banksterjev”[1]. Kajti ve se, da je obstoječi finančni sistem povsem gnil v svojem jedru, destruktiven in koruptiven, narejen po meri in v korist elit. Največja koncentracija moči v Evropi po uvedbi enotne valute, saj bodo padli še tisti zadnji opevani mejniki suverenosti držav. Za tiste, ki še verjamejo v božička, drugi vemo, da smo že v rokah lutk gospodarjev »Eurolanda«; in o ničemer več ne odločamo, samo ubogati moramo diktatu.

Od leta 2008 se na regulaciji, tansparentnosti in omejevanju špekulacij na finančnih trgih ni nič kaj dosti spremenilo, zato je velika verjetnost, da se bo kaj kmalu katastrofa še večjih razsežnosti ponovila. Kdor je na vrhu kupole se tega dobro zaveda in se na to možnost tudi konkretno pripravlja. Verjetno ni naključje, da je v začetku leta 2013 Nemčija dvignila iz ZDA in Francije svoje rezerve zlata v vrednosti 36 milijard dolarjev. Velja poudariti, da ima Deutsche Bundesbank, Nemška centralna banka, na trgu sloves kot "večinski delničar" EBC. Dovolj pomenljivo in zanimivo, malo analizirano. Evropska centralna banka, ki je v bistvu režiser gospodarskih in monetarnih politik držav članic evro območja, je v nekaj vrsticah za javnost, napovedala vrnitev v nacionalne blagajne pred letom 2020, 374 ton zlata!

Ve se, da je evro bolj kot valuta pravzaprav političen projekt, metoda nekakšne okultne vlade, ki deli, vse bolj razdvaja, ne pa združuje narode Evrope. Z grožnjo revščine za tiste zunaj evra in obljubo blaginje tistih v evru; ponarejen mit v različnih variantah, glede na ekonomsko-socialne razmere znotraj posamezne države. Goljufiva valuta, ki kot črpalka črpa bogastvo od spodaj navzgor in neenakosti se tako lahko samo večajo. Gre za nevaren projekt, katerega razsežnosti lahko v “manjši meri” opazujemo v Grčiji, na Portugalskem, na Cipru. Zaenkrat se lahko še pretvarjamo kot, da to ni naša stvar, a ne več za dolgo.

Od simbola in velikih obljub, da bo evro pognal gospodarski motor Evropske unije, se je kmalu izkazalo ravno nasprotno, da je instrument zlorabe nekaj bogatih nad vse bolj revno množico.

Čeprav nas zadnje čase preko medijev skušajo prepričevati, da se na obzorju že kažejo prvi pozitivni trendi izhoda iz krize, kar naj bi dokazovali specifični ekonomski kazalci, so vidni le njim (finančno-političnim elitam), je v resnici realnost vsakdanjega življenja ljudi vse bolj turobna in neperspektivna; nočna mora predvsem vsak dan znova. Dokler ne bomo sposobni in pripravljeni spregledati, da nam evro kot enotna valuta škodi, se bomo do onemoglosti še naprej bolj ali manj prostovoljno podrejali v imenu konkurenčnosti na prostem trgu.

Kako perverzno, da nam fikcijo o prostem trgu in konkurenčnosti skušajo prodati prav tisti, ki dobesedno vsakodnevno z različnimi prevarani, manipulacijami, izsiljevanji, špekulacijami in drugimi kriminalnimi dejanji grobo posegajo v globalni trg; z uničevanjem realnega trga ter napihovanjem finančno-špekulativnega. Denar praktično ustvarjajo iz nič, tako kot ponarejevalci; v čem je sploh razlika med njimi?

Malokdo je še vedno tako neveden in naiven, da mu ni jasno, da gre za ponoven nateg, da v tej smeri ni možnosti pozitivnega izhoda. Ekonomska in monetarna unija naj bi bila zasnovana kot orodje za doseganje cilja, namesto tega pa je reševanje evra postal cilj sam po sebi, neglede na žrtve in posledice, ki jih tako reševanje pušča za sabo. Ne moremo še naprej tolerirati, biti tiho in mirno prenašati mehanizme, ki nam jih vsiljuje vladajoča klika.



[1] Neologizem iz bankirjev in gangsterjev

Politiki, ki ne prinašajo dobrih novic, pa čeprav so pravljične, težko zmagajo na volitvah. Od nekdaj je tako. Imajo celo srečo: v antičnem svetu so sla s slabimi novicami nemudoma pospremili na oni svet. Politiki torej verjamejo, da morajo ljudstvu govoriti, kar bi rado slišalo, zato se vedejo skladno s prepričanjem: prihodnost bo vsekakor svetla, samo sledite nam. Tvegam torej, da ne bom deležen časti, saj ne prinašam dobrih novic.

Lekcija iz maja '68 je tudi tale: študenti, ki po definiciji akumulirajo ogromno znanja in vednosti, niso zadovoljni, ker ne morejo s taistim znanjem spreminjati okolja, v katerem živijo; prepričani so, da imajo ljudje lahko med seboj še kaj drugega kot to, kar jim ponuja avtoritarni kapitalizem. Ali pa ga, nekoliko paradoksno, ravno lahko spreminjajo. Odidejo torej na ulice, zasedejo univerze in se povežejo z milijoni delavcev, ki prav tako ugotavljajo, da lahko tudi sami spreminjajo družbena okolja, kar seveda pomeni, da nikakor ni nujno, da jih spreminjajo zgolj oblastniki, menedžerji, bankirji in kapitalisti. In kako je danes?

Krčenje razvojnih sredstev v prihodnjem sedemletnem programskem obdobju – doma zaradi globoke krize vladanja in odsotne vizije vodenja, v tujini zaradi znižanja proračuna strukturnih skladov EU zaradi erozije evropske solidarnosti – napoveduje, da bo treba v prihodnje vsak evro obrniti trikrat preden ga vložimo. Sredstev ne moremo več trošiti za namene, ki jih kabinetno po občutku opredelijo vlade od zgoraj navzdol kakor doslej, ampak obratno, smer razvoja naj veliko bolj določajo tisti, ki so jim učinki razvoja prvenstveno namenjeni. Vse več je takih družbenih zadev, ki jih lahko rešujejo edino neposredno vpleteni. Razvojna sredstva še naprej pritekajo od zgoraj, nameni in načini porabe pa se bolj in bolj določijo od spodaj navzgor.

„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.

Verniki imajo svečenike. Sledilci duhovnih praks imajo guruje. Neverniki nismo imeli nikogar, dokler se Richard Dawkins ni lotil povezovanja ljudi v boju proti brezumju nadnaravnega. G. Dawkins je evolucijski biolog, ki z živahnim jezikom na preprost način pojasnjuje razvoj življenja na Zemlji brez uporabe nadnaravnih sil. Poleg tega že vrsto let z znanstvenimi dokazi izpodbija (prazno)verske blebetarije 'duhovnih' skrajnežev. A ko je v svoji knjigi Sebični gen omenil meme, je (zdi se mi, da nevede in nehote) postavil most med znanostjo in duhovnimi bitji.

Stari Grki so ekonomijo opredelili kot dejavnost, katere glavni namen je zagotoviti dobro življenje oziroma blaginjo družinski skupnosti. Besedo ekonomija sestavljata grški besedi oikos in nomos.

Ko skušamo te dni preživeti poplavo večno enakih in povsem praznih puhlic o Bogu in besedi, ki se je naselila med nami, in o Jezusu in Betlehemu in devici in štalci in samostojnosti in neodvisnosti ljubljene domovine in zgodbi o uspehu, ki to ni, in o željah, ki naj se vsekakor izpolnijo, in vsem drugem, je iz razdalje jasno videti, da Slovenci v resnici ne znajo in ne upajo sami učinkovito živeti in da ne vedo, kako v prihodnost, saj je ne morejo niti misliti, ker so paradoksno preveč svobodni in prav zato preveč zatrti. Že dvajset let zato petdeset posameznikov dela, kar hoče, ropa in legalno krade, dva milijona ljudi pa depresivno opazuje njihovo vedenje, stoka, joka in se pritožuje čez pomanjkanje vrednot, morale in sploh vsega. Sprašujejo se, kaj storiti, čeprav je odgovor ves čas povsem na dlani.

Z letom 2014 se začenja novo sedemletno proračunsko obdobje EU, z njim pa se bo zavrtel tudi nov programski ciklus za financiranje projektov iz njenih strukturnih skladov. Ta prinaša nekatere novosti za mesta, ki so ne le ekonomska razvojna jedra ampak tudi najbolj kompleksne prostorske in družbene enote. Po novem je mestom namenjena večja pozornost tako, da je poudarjen horizontalni vidik oziroma medsektorski pristop k usmerjanju njihovega razvoja. Mesta kot kompleksi ne prenesejo polovičarskih rešitev, pripravljenih v uradniških silosih ampak potrebujejo večsektorske pristope, ki izzive obravnavajo z več strani naenkrat. Le tako rešitve ne bodo izražale videnj oblastnih struktur ampak jih bodo določile raznorodne potrebe razvoja v konkretnem prostoru. V tem primeru je strukturna politika postala post-strukturna, kar je morebiti znak, ki napoveduje njeno radikalno spremembo, morda že po l. 2020.