Ženske – boginje lepote. Moški – niso švoh. Nastop – morda se še zdaj kakšna čeljust valja po dvorani … Oder … Spredaj pista … Med tabo in njo – nič (če si v ospredju) … Morda se poboža s tvojo roko … Da bi jo pobožala kakšna roka, ki ji ona tega ni dovolila? Ne, takšnih primitivcev ni bilo; pa tudi če bi bili, tega ne bi storili … Naši živčni končiči – tako gibalni kot samodejni – so bili v rokah Mojstric in Mojstrov na odru … Odrska prezenca, o kateri so nam govorili na AGRFT, na katero te punce in fantje niso hodili … Na srečo … Bili so neposredni in iskreni … Ja, tudi fantje …
Čeprav so mnogi ekonomisti in politiki, sicer previdno, že začeli razlagati, da se nam obeta postopno gospodarsko “okrevanje”, pa je to zgolj njihova pobožna želja. Od leta 2008, ko se je zdajšnja kriza uradno začela, nismo niti za malenkost na boljšem. Ker so politiki šest let tiščali glave v pesek in reševanje krize prepustili bankirjem (ki so jo zakuhali), smo spet na začetku, pravzaprav še na slabšem kot leta 2008.
V Jugoslaviji ni bilo omembe vrednih dolgov. Seveda so bili, toda bili so zanemarljivi. Kredit si sicer dobil, vendar si ga tudi z lahkoto vračal, saj si imel službo za nedoločen čas. Inflacija je opravila svoje, zato je bil obrok, ki si ga moral odplačati, iz meseca v mesec manjši, in ne večji. Skupni jugoslovanski dolg je bil, preračunamo, seveda, tako majhen, da tudi ta ni bil vreden omembe. Vsakdo je dolgoval za en kavč. Ko smo napredovali v neoliberalni monstruozni kapitalizem, se je dolg bliskovito povečal. Danes vsak Slovenec dolguje za en avto. Bistveno več, kot dolgujejo prebivalci republik nekdanje Jugoslavije. Toliko o zgodbi o uspehu; po desni nas prehiteva celo Albanija, ki je bila nekoč sinonim za nerazvitost. Pravijo tudi, da so bili takrat politiki nesposobni in da je Juga morala propasti, ker je bil njen sistem zanič. Zelo zanimivo. Če so danes tako zelo sposobni in če je sistem tako zelo dober, kako je potem mogoče, da je dolg bistveno večji, število nezaposlenih, zlasti med mladimi, pa leti v nebo? Pravijo še, da bo v prihodnosti vse raslo. Seveda, seveda … Rasli bodo zlasti dolgovi. Že kmalu, ne le v megleni prihodnosti. Že jutri jih bo tako za devetindvajset milijard, potem za trideset, pa štirideset …
Čustvovanje je eden pomembnejših, če ne celo ključnih elementov človeške osebnosti, o tem ni nobenega dvoma. Šele danes dobro razumem, kako zelo pomembna je popotnica, ki mi jo je podarila družina. Že v rani mladosti so mi, poleg ljubezni, v eno roko potisnili motorno žago, v drugo šah, pod pazduho pa Mojih šest kaznjencev Donalda Wilsona, ki je v meni vzbudila ljubezen do psihologije. Lepše popotnice si ne bi mogel želeti. Izkustvo, raziskovanje in nenehno opazovanje so moji stalni spremljevalci in ker ne obvladam univerzitetnega jezika, vam svoje ugotovitve najlažje prikažem skozi primer.
Ne gre za objokovanje starih časih ali za nostalgično vračanje v prejšnje čase, kot mislijo moji kritiki. Gre za ideje, kar je čisto nekaj drugega. Ključno je natanko to, kar najdemo zlasti v knjigah, zato je dobro kako vzeti v roke in jo temeljito prebrati. Zakaj je to spoznanje tako zelo pomembno?
Ko pogovor nanese na vprašanja smrti, pridejo razlike med svobodoljubnimi in nadzoroljubnimi ljudmi najbolj do izraza. Lahko ljudje s seboj počnemo, kar hočemo? Lahko noseča ženska odloča o delu svojega telesa, ki je hkrati tudi drug človek? Smemo vplivati na čas in način lastne smrti? …
Moj dedek je bil rojen na začetku dvajsetega stoletja, v velikem cesarstvu, katerega del so bili tudi naši kraji. Cesarstvo je po prvi svetovni moriji, ko socializma sploh še ni bilo, razpadlo. Dedek je kasneje delal na polju. Z babico sta skrbela za posestvo nekega bogatega Dunajčana. Po drugem svetovnem klanju, ki ga ni zakrivil socializem, so posestvo nacionalizirali, dedek pa je še vedno delal na polju, ki je bilo sedaj njegovo in od babice. Samo od polja se ni dalo živeti, zato je proti koncu delal tudi v tovarni. Spominjam se, da sem mu kdaj pa kdaj nesel malico v službo.
Zlivanje gnojnice na moja besedila se nemoteno nadaljuje. In če rečem gnojnica, pomeni, da zlasti neartikulirano ali napol artikulirano zmerjajo. Poleg tega se sam pod svoja besedila podpisujem, medtem ko uporabljajo kritiki zgolj vzdevke, kar pomeni, da ne morem ugotoviti, kdo sploh so. O javni rabi uma, kot jo je predlagal Kant, seveda ni mogoče govoriti. Človek se mora tudi vprašati, od kod sploh potreba po zlivanju gnojnice. Klinično bi lahko ugotovil, da ljudje uporabljajo obrambne mehanizme, značilne za nezrelo vedenje, kot jih je imenoval Vaillant, ali pa nevrotične obrambne mehanizme, med katere sodi zlasti intelektualiziranje. Ljudje v vsakem primeru proizvajajo simptome, mislijo pa, da argumentirano nekoga kritizirajo. Njihova zaslepljenost je zares velika. Še večja pa je, ker ne vedo niti tega, kako zaslepljeni so.
Težko, dokler tudi strokovnjaki, ki proučujejo učinke konoplje ter o tem javno govorijo in pišejo, njene učinkovine površno imenujejo »tetrakabinoidi« in brez sramu izjavljajo srednjeveške nepotrjene dogme tipa: »Nekako je postala moda, da kadijo mlajši, ne. In ravno kanabis je tukaj nevaren za mlade, ne, ker, kot sem že prej omenil, zelo radi v velikem procentu lahko prehajajo na ostale droge.« (interni zdravnik Janez Tasič v oddaji Svet: Povečava: Konoplja na Kanalu A, 18. 1. 2014, ob 18.00, gl. vir: 14:40)
Včasih se nam lahko zazdi, da so njene možnosti v resnici minimalne. Npr. ob dejanjih znanih osebnosti, ki na obče zavezujoča moralna načela (se pravi načela, ki zavezujejo slehernega človeka kot umno bitje), delujejo korozivno: dejanja raznih jj-jev in gg-jev, zj-jev ter njim podobnih sama po sebi sicer še ne morejo ogroziti veljave etičnih načel in meril, lahko pa slednje resno ogrozi medla odzivnost drugih, ljudi iz njihove okolice (ki se kaže denimo v tem, da te iste osebnosti nato ohranijo svoj vplivni družbeni položaj in so jim še naprej zaupana mesta, kjer sprejemajo za občestvo pomembne odločitve).