Na poti v šolo sem šel vsako jutro mimo vrste starih meščanskih hiš; v šolo sem hodil v Kamniku. Nekega dne so mi stari povedali, da se je v eni izmed tistih hiš rodil general Rudolf Maister. Pojma nisem imel, kdo je bil to, zato so mi pojasnili, da je bil velik borec za severno mejo in pogumen mož, poleg tega pa še pesnik. In dobro se spomnim, ko smo se nekega dne zbrali na ploščadi pred samopostrežno trgovino, kjer so mu postavili spomenik. Potem sem hodil v šolo mimo njegovega spomenika in mimo njegove rojstne hiše. Naučil sem se tudi, da se je v življenju treba boriti za zadeve, ki so dobre in vredne, da se človek trudi zanje, in da smisel mojega življenja ni v lenobnem praskanju po jajcih in razvajenem pričakovanju, da bodo drugi večno skrbeli zame.
1. PRENASELJENOST
Na svetu je preveč ljudi. Zasedli smo vse količkaj uporabne kotičke planeta, ostale pa spreminjamo z gradnjo poti, sečnjo lesa in rudarjenjem, razen nekaj zaščitenih območij, v katera vdiramo 'samo' zaradi turizma, nadlegovanja življa za potrebe znanosti in krivolova. Nimamo se več kam širiti. Slejkoprej se bomo pričeli krčiti. To lahko storimo prostovoljno, tako da nimamo otrok, ali pa se nam bo zgodilo – oziroma bomo storili – na kak manj prijeten način …
Nazadnjaki, desničarji, oblastoljubi proti naprednjakom, levičarjem, svobodnjakom … Vojna dveh vojsk, vojakov, ki živijo drug ob drugem, pogosto tudi v istem gospodinjstvu ali isti osebi, prepleteno in na videz neločljivo – svetovljanska vojna, najdaljša nikoli začeta, nikoli končana in nekončljiva vojna, polna javnih (oblastnih, vojaških, razbojniških, verskih, sodnih) in zasebnih žrtev (nasilja v družini, bivalnem okolju in na delovnem mestu), ki gredo na rovaš nazadnjakov (tudi takšnih v koži naprednjakov) – neposredno ali kot posledica povračilnih ukrepov.
Bajke, pripovedke in pravljice, romani, povesti in pesnitve, zgodovinski učbeniki, filmi in igrice – vsi pripovedujejo o silah dobrega in zla in o njunih spopadih. Sovražni vojski sta vedno jasno določeni: razlikujeta se po domovanju, videzu, v marsikateri teh zgodb pa tudi po ravnanju. Pogosto so sile zla številčnejše, mogočnejše in bolj enotne, sile dobrega pa jih praviloma premagajo po zaslugi srčnosti in premetenosti majhne četice svojih vojakov, ki delujejo po svoje.
Hvala Bogu, da smo imeli krizo in da ta še kar traja! Če je ne bi bilo, bi jo bilo potrebno nujno ustvariti. Sedaj je le-ta prav prikladen alibi za vse tiste, ki so jo povzročili, ki so krivi za njen nastanek in vse daljnosežne ter raznovrstne posledice; npr. “naše” (s poudarkom na naše) kot brez-dna črne bančne luknje. Na krizo se lahko sedaj mirno sklicujejo vsi banksterji, odgovorni finančniki in tajkuni, ki so vsa ta leta brezsramno izvajali prevare, kradli, počeli raznorazna kriminalna dejanja vse z jasnim naklepnim namenom, da se kar se le da osebno okoristijo.
Nekateri mi te dni ogorčeni pišejo, naj se polijem z mrzlo vodo in neham nostalgično pisati o Jugi oziroma o življenju v njej, ker se to ne spodobi. Odločil sem sem, ker je resnica ravno nasprotna, da bom pisal še več, ker preprosto ne vedo, o čem sploh govorim. Ne verjamem, da jim bo moje pisanje koristilo, da bi se česa naučili, a saj ne pišem zaradi njih. Pišem zaradi sebe.
V zvezni ameriški državi Colorado lahko polnoletne osebe že skoraj cel mesec v posebnih prodajalnah kupujejo konopljo za lastno uporabo. Kakšne so posledice?
Tovariša Tita so vozili naokoli v razkošnih limuzinah, ki so bile največkrat črne barve; ko smo kot pionirčki stali ob cesti in mahali s papirčki, ko se je peljal mimo, nisem imel pojma, kdo je v avtu, čeprav sem imel megleno predstavo, kdo je Tito, zdelo pa se mi je tudi, da mora biti nekaj posebnega, imenitno se mi je zdelo zlasti to, da tisti dan ni bilo šole. Seveda so ga tako prevažali sem in tja, saj je bil maršal, narodni junak, ki je rekel Stalinu jebi se, lučka, in še vse drugo. Trdili so, da je močan in spreten politik, da ima torej veliko politične moči, zato se je tudi spodobilo, da so mu stregli spredaj in zadaj. Tudi današnje politike vozijo naokoli v limuzinah, ki niso vselej črne. Seveda. Socialistični časi so bili totalitarni, kar je med drugim pomenilo, da je imel Tito malo več denarja in bogastva kot moja mama. Danes so drugačni časi, zato je tudi bogastvo bistveno drugače razporejeno, saj smo napredovali v kapitalizem, v katerem se vsem cedita med in mleko. Dobro pa je tudi malo pobrskati po številkah, da ne bi ustrelili preveč kozlov.
V istem trenutku, ko sem prejemal iz rok mentorja čestitke za to, da sem postal univerzitetni diplomirani psiholog, je v sosednji pisarni zazvonil telefon. Profesor, ki je bil najbližje, je nemudoma dvignil slušalko, nato pa me čez nekaj sekund vprašal, ali že imam službo. Preprosto sem odvrnil, da je nimam. Potem mi je rekel, naj vzamem v roke slušalko in se zmenim s človekom na drugi strani žice. Naslednji dan sem odšel v službo, ker so mi jo ponujali, saj so potrebovali psihologa pripravnika, ki bi ga po opravljenem pripravništvu zaposlili za nedoločen čas. Nobene zveze nisem imel in nobenega poznanstva. In nisem bil nor, da bi ponudbo zavrnil. Se je pa vse skupaj dogajalo v totalitarnem režimu, v katerem ni bilo mladih nezaposlenih ljudi. V tej državi jih je danes, po koncu zgodbe o uspehu, nepreštevno veliko.
Mama, ki je bila socialistična delavka, me ni poučevala o religiji. Sama ni bila religiozna ali pa nikoli ni pokazala, da morda vendarle je. Nismo torej hodili v cerkev ali k maši. In nikoli je nisem slišal, da bi se pritoževala čez življenje, ki je bilo sicer totalitarno in sploh grozno; ne vem, kako je to zmogla. Ko sem zaključeval srednjo šolo, me je profesor samoupravljanja s temelji marksizma povabil v svoj kabinet in me prosil, naj vstopim v Zvezo komunistov. Ne vem več, zakaj me je prosil, vendar sem ga zavrnil. Nobenega smisla nisem videl v pripadnosti komunistom. Morda pa sem bil samo premlad.