Znanka mi je poslala vabilo staršem in seveda njihovim otrokom, naj se prijavijo na tečaj za bodoče menedžerje ali politike. Na prvi pogled je z vabilom vse v najlepšem redu, kajti bodoči menedžerji oziroma politiki bodo po končanem šolanju znali: vešče nastopati v javnosti; imeli bodo razvite komunikacijske sposobnosti; znali bodo samozavestno nastopati in govoriti; obvladali bodo veščine vodenja. Problem je le, da naj bi to znali desetletni otroci (sic!). Torej ponovimo: desetletni otroci bodo znali po tečaju, ki traja natanko trideset ur, samozavestno govoriti v javnosti in obvladali bodo veščine vodenja, kar pomeni, da bodo znali nekoga voditi. Zelo podobno razmišljanje najdemo v brošurah, v katerih so pred drugo svetovno morijo nacisti zagovarjali vzgojo nacistične mladine, le da je bil takrat obvezni program vzgoje otrok poleg naštetega še: telesne vaje; igre za razvijanje kolektivnega duha; izleti v naravo; branje knjig.

Že prav nestrpno čakam na neposredni prenos zagovora kandidatke za komisarko Alenke Bratušek, ki si ga bom, če bo le možno, poskušala ogledati ob “grickanju” čipsa in srkanju čaja z medom. Priznam, tokrat bom prav tipično slovensko privoščljiva, da se ji pri zagovoru zalomi in spravi v zadrego ne le sebe, ampak še bolj njenega zaščitnika in pokrovitelja g. Junckerja.

Kar je preveč, je že preveč! In Bratuškova je prekoračila vse meje dopustnega, saj o dostojnosti pri politikih očitno sploh ni vredno več izgubljati besed. Pokazala se je kot preračunljivo, pokvarjeno ambiciozna, da brez znanja in kompetenc, poseže po najvišjih funkcijah ter se pri zasledovanju svojih ciljev poslužuje še zadnjih “proceduralnih trikov”, ki ji preostajajo.

Trenutno med ZDA, EU, Kanado ter še nekaterimi drugimi državami potekajo pogajanja o kar treh prostotrgovinskih sporazumih - TTIP, CETA in TISA. Ti sporazumi bodo imeli na našo prihodnost daleč večji vpliv kot velika večina zadev, ki se sprejemajo v našem parlamentu. Gre za sporazume, ki bodo odpravili trgovinske in storitvene “ovire”, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo imele korporacije še bolj prosto pot, da v imenu dobička uničujejo našo blaginjo in naše okolje. Tako bomo ostali brez zaščite, ki so jo doslej vsaj deloma zagotavljale nacionalne zakonodaje, evropski predpisi in različne globalne konvencije.

Ljudje, ki se očitno delajo pametne, čeprav njihove besede dokazujejo, da so njihova tovrstna prizadevanja jalova in zaman, ugotavljajo, da so danes zelo pomembne podobe. A ne katere koli, dodajajo, kot da so pravkar dokazali obstoj onega bozona. Pomembne naj bi bile premične podobe, pravijo, čeprav se podobe premikajo le, če jih vzamemo v roke in nosimo naokoli. V filmu se na primer nič ne premika, zato film ni množica premikajočih se podob, o čemer nameravam govoriti v sredo (8. oktobra 2014), ko se z Mitjem sredi Ljubljane lotevava vprašanja, kaj je film. Kadri so lepo mehansko zloženi drug zraven drugega, to pa je tudi vse. Premikanje je zgolj iluzija, ki jo pač ustvarimo z ustreznimi napravami. In tudi v možganih gledalcev se nič ne premika. Kljub temu oblikovalci javnih mnenj, kot jih imenujejo, vztrajno ustvarjajo vtis, da se zlasti mladih ljudi danes ne da nagovarjati, če pri tem ne uporabljamo premičnih podob. Take neumnosti že dolgo nisem slišal. Trdim namreč ravno nasprotno: da jih je mogoče resno nagovarjati zlasti z besedami, kar pomeni, da so podobe sicer lahko zraven, ni pa nujno. Tako je od nekdaj, saj je že Platon pisal o tem, ko je razmišljal o dolžnosti ljudi na tem svetu, o dolžnosti do razmišljanja, ne do gledanja. Mlade ljudi je torej mogoče nagovarjati le, če imaš kaj povedati, če znaš misliti, saj ljudje niso neumni. Če nimaš dobre ideje, tudi podobe ne bodo pomagale. Seveda je na začetku vprašanje: za kaj naj bi jih sploh nagovarjali? Ne bi škodilo, če bi kdo prebral knjigo z naslovom Words Not Spent Today Buy Smaller Images Tomorrow: Essays on the Present and Future of Photography, ki jo je spisal fenomenalni David Levi Strauss.

Zmotno je misliti, da v naši prelepi podalpski deželi vladajo sistemi, kot so kapitalizem, neoliberalizem ali denimo socializem. V ustvarjanju družbenih sistemov in pojmovanja delovanja skupnosti smo šli na tem prostoru veliko dlje; ustvarili smo novo formo – Pezdetizem!

Še ne tako dolgo nazaj smo se zgražali nad nivojem retorike, dejanj, morale in etike, ki je kot težko zaustavljiva diareja bruhala iz ust izbrancev v hramu demokracije. Nedvomno popoln poraz politične kulture in posledično skupnosti. Kritična javnost je bila skupaj z mediji zgrožena in sledile so številne visoko leteče razprave. Medtem so se vmes zgodile volitve in dobili smo novo vlado.

Tam zunaj je vrsta krošnjarjev, ki ponuja ljudem za drag denar različne treninge, oblike izobraževanja, usposabljanja, dela na sebi in duhovne rasti, kamor sodi tudi prebujanje zavesti. Krošnjarska ponudba bi bila celo hvalevredna, če bi krošnjarji vedeli, kaj je zavest, kako nastaja, kaj se mora zgoditi v možganih, da sploh lahko govorimo o njej, če bi torej ponudba temeljila na znanstvenem, realnem vpogledu v naravo sveta, družbenega življenja, možganov in zavesti. Pa ne temelji. Na žalost. Ljudje imajo kajpak pravico, da od krošnjarjev kupijo, kar hočejo, toda realna družbena razmerja so taka, da ni nobenega zagotovila, da bodo zares dobili, kar bodo kupili. Morala, vrednote, etika in tako dalje – vsakdanja lajna pač. Oglejmo si nekaj primerov. Če dobi navadni človek listek, da mora na pošto, navadno tja tudi gre, saj se mu zdi to logično; če dobi enak listek ministrska predsednica, ki bi morala biti vzor državljanom, gre ali pa še raje ne gre na pošto, ker si obeta velike koristi, če ne gre, oziroma če zavlačuje do konca. V kapitalizmu, ki ga taista gospa sicer visoko ceni, delajo številni ljudje v tovarnah. Izdelujejo dobrine. In če na primer kupite odpirač za odpiranje steklenic, je logično in precej verjetno, da boste z njim steklenico tudi zares odprli. Če pa kupite prebujanje zavesti, je verjetno, da ste kupili dobesedno karkoli, pa se vam še sanja ne, kam ste dali težko prigarani denar. To velja, mutatis mutandis, tudi za obče stanje duha v tej deželi, v kateri so najprej razsuli dobro delujoči jugoslovanski sistem s samoupravljanjem vred, potem pa zapustili potapljajočo se barko, na kateri naj bi ljudje razvijali zavest in duhovno rasli, medtem ko se potapljajo; nekateri so danes skupaj v zaporu – na primer JJ, ki je bil takrat proti sistemu, in Bavčar, ki ga je pri tem branil –, drugi se mu izogibajo, češ da so nenadoma neozdravljivo bolni, tretji pa so na žalost še vedno na prostosti in se razmnožujejo kot rakaste celice, dobro znano pa je, da rak uničuje vse okoli sebe.

Pa smo se tudi mi znašli na seznamu zloglasne koalicije voljnih (voljnih za kaj?); da vstopimo v vojno! Kar tako, ne da bi nas kdo blagovolil kaj vprašati ali smo zato »voljni« ali nejevoljni; celo obveščeni nismo bili, da smo uvrščeni na seznam. Niti en sam sancat klic nismo vredni; »klinc pa taka koalicija« bi lahko rekli! Pa smo raje bolj previdni in uvidevni. Kakšna zunanjepolitična blamaža in idiotizem, kako ponižno pristajamo na igro velikih; ključni politiki pa pa nikakor odreagirajo, ampak se vidno v zadregi pred kamero izmišljajo abotne izgovore, kako in zakaj se je to lahko zgodilo ter še bolj slaboumne razlage, zakaj nič ne bodo storili.

Res me je (ponovno) zelo sram, da nas vodijo takšni kljukci, brez hrbtenice, načel in poguma, kaj šele, da bi imeli razum in um.

Zvonovi slovenski zvonijo,
da še nikdar tako,
zadnjo uro ptiču pojo.

V Sloveniji ni politične volje za boj proti korupciji. Tako je včeraj izjavil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. V poplavi političnih besed o rasti BDP-ja, dvigovanju čolnov in borznih indeksov, napredovanju v lepšo prihodnost, etiki, vrednotah, morali in načelih oziroma principih, v času novih obrazov na političnem odru in novi povodnji besed o vrednotah in morali, ki prihajajo iz ust Mira Cerarja, so preproste besede o pomanjkanju politične volje kot hladna prha, ki tlakuje prehod od idealizma k realizmu. Povedo nam namreč, da se ni nič spremenilo, da bolje najbrž ne bo nikoli, da je kapitalizem utopičen in idealističen, ker njegovi zastopniki, zlasti pripadniki elit, ki živijo bajno, nenehno čvekajo in prodajajo meglo, da bodo nekateri še vedno goljufali in legalno kradli, ponarejali spričevala, se izdajali za magistre, čeprav niso, da bodo najvišji uradniki še vedno ignorirali sodišča in ne bodo hodili na pošto, ko bi bilo treba iti, da bodo nestrokovni, nesposobni in celo moralno pokvarjeni ljudje še vedno dobivali vsak mesec na tisoče in tisoče evrov plače plus dodatke za slabo opravljeno delo, za neopravljeno delo in za neprimerno vedenje. Pa pravijo, da sem jaz pesimističen.

Aktualna ministrica je ob današnjem začetku akademskega leta prijazno nagovorila študente, zlasti bruce, kar je gotovo lepa gesta, ki se od ministrice tudi pričakuje. Rekla jim je, naj se resno lotijo študija. Zveni čudovito, le da je izrečeno v deželi, v kateri študenti in drugi ljudje na to uho bolj slabo slišijo. Ministrica morda ne ve, da je bolj kot študij v tej deželi pomemben fuzbal. Nisem še namreč srečal dijaka ali študenta, ki bi bil tako energetsko poln, vesel, srečen, motiviran, optimističen in radosten, kot so dijaki in študenti danes, ker je včeraj Maribor osvojil v deželi svetovnih fuzbalskih prvakov točko. Poleg tega je resen študij v tej skromni deželi empirično skoraj nemogoč. Zakaj je tako? Razlogov je več. Na enega je opozoril s filmom Alphabet avstrijski režiser Erwin Wagenhofer, o čemer bom govoril na neki gimnaziji v kratkem, govorim pa tudi v ciklu predavanj z naslovom Učitelji in učenci. Na druge so v izvrstni knjigi, ki jo bo prebral redkokateri slovenski študent, upam pa si reči, da je ministrica zagotovo ne bo prebrala, opozorili Ward Churchill, Howard Zinn in Michael Parenti; naslov knjige je Academic Repression.