Kadar nekdo označuje ljudi, skupnosti, gospodarstva in države (da o ostalih živih bitjih niti ne govorimo) kot bolj ali manj razvite, to več pove o njegovi razvitosti kot o razvitosti omenjenih pojavov. Kljub temu je takšno blebetanje še vedno pogosto, tudi med strokovnjaki. To je zelo nestrokovno, kajti merila za 'razvitost' so zmeraj omejena na skrbno izbrano peščico kazalcev, ki potrjujejo natanko tisto, kar skuša 'strokovnjak' dokazati …
Počitnic je konec. Čas, da se avtoceste napolnijo z norimi in nervoznimi vozniki je spet nared. Banke, trgovski centri, delodajalci in farmacevti se vam veselijo bolj, kot vsi prijatelji in družina skupaj. Čas, da se začne nekaj delati, kot vse prepogosto slišim: “karkoli, vseeno kaj, samo da je služba“, je spet nazaj. Dvotedenski bonus počitka, katerega je večina porabila za celodnevno ležanje na plaži ter v prekomerni jedači in pijači je končan. Čas, ko se zlorabi moto „živi vsak dan, kot da je zadnji“ se je iztekel. Pred nami je jesen, čas ko se narava pripravlja za spanje, ljudstvo pa se mora prebuditi.
Original pesmi je v italijanščini, slovenski prevod je približek.
Poglej tudi video: Na obisku pri papežu Frančišku
Kako lahko še kaj sploh upamo,
če tisti, ki svet obvladujejo, namesto pšenice, seje zlo?
Zlo ni omejeno zgolj na podžiganje vojn,
na prodajo orožja obema stranema,
tudi na kovanje neizmernega profita s humanitarno pomočjo;
mrtvi so zgolj kolateralna škoda,
provocirati, ubijati, uničiti, pohabiti,
nato pretvarjati mediacijo, da nadzorujemo,
ukazujemo, da izkoriščamo, gradimo, da asimiliramo,
vse to so sestavni deli velikega peklenskega načrta.
“Seveda mi je žal za škodo, ki jo je povzročil žled, a kot ekonomist sem vesel vsakih gospodarskih spodbud.” (Rasto Ovin, ekonomist)
Tako je sporočilo Slovencem in Slovenkam iz ust novega mandatarja, sporočilo, ki je obupno dolgočasno, nezanimivo in brez vsake spoznavne vrednosti. Rekel je celo, da bo s svojo vlado poskrbel za vse, kar piše v naslovu prispevka. Človek se resnično vpraša, kdo ima koga za norca. Pa vendar je prav, da se resno, znanstveno in filozofsko lotimo teme, saj je dejansko, onkraj političnih floskul, zelo pomembna za čisto vsakega človeka.
Kdaj se podjetju oglaševanje splača? Glede na količino, vseprisotnost in raznolikost oglasov se očitno splača vedno in povsod. Če ljudi neprestano ne gnjaviš z vedno novimi podatki o vedno novih izdelkih, vedno novih storitvah in vedno novih možnostih nakupa, je kot da ne obstajaš. Temu v en glas pritrjujejo skoraj vsi, ki tako ali drugače skrbijo za oglaševanje podjetij. Denarjeslovci so tiho. To je še eno področje, na katerem s svojim znanjem – ali prav zaradi njega – pogrnejo na celi črti.
Slehernik bi se v tej deželi lahko vsak dan že leta dolgo naivno spraševal: Če je res vse tako preprosto, kot pravijo (znižali bomo stroške dela, postali bomo bolj konkurenčni, zagnali bomo gospodarstvo, ustvarili bomo nova delovna mesta, spomnili se bomo pozabljenih vrednot …), zakaj ti, ki so na oblasti in imajo v rokah čisto vse vzvode moči in oblasti (saj je tudi prav, da jih imajo, drugače niso oblast), tega kratko malo ne naredijo in zakaj zgolj govorijo? Kot rečeno: spraševanje je res naivno, zato so ljudje kot racionalna bitja po številnih neuspelih poskusih končno raje tiho, so cinični ali kratko malo brezbrižni ter dovolijo pripadnikom elit, da še naprej uprizarjajo svoj šov. Taka drža pa jim na žalost ni v prid – ne enim ne drugim, zato je v tej deželi tudi toliko depresije, samomorov, strelov v glavo, duševnih motenj in vsega drugega.
Kdo v Sloveniji zastopa silo razuma in kaj to sploh je? Zastopa jo levica, kot je zadnjič rekel Luka Mesec. Slavoj Žižek se s tako trditvijo verjetno ne strinja, vendar je njegovo morebitno nestrinjanje trenutno manj pomembno. Zadeva sicer ni povsem enoznačna, zato pa je produktivna. Združena levica je namreč notranje razklana, to smo lahko slišali oni dan na televiziji, ko sta nastopila Luka Mesec in Tibor Rutar, vendar razkol sam po sebi še ne pomeni ničesar; razkol, kot bi rekel Lacan, je tako ali tako značilen za vsako realnost, za vsakega človeka in celo za Boga, zato Veliki Drugi pač ne obstaja, če lahko ponovim že tisočkrat ponovljeno, kar pomeni, da je a priori. Natanko v notranjem razkolu je velika potencialna moč Združene levice – če jo bo znala razumno uporabiti, seveda. Prav zato je treba še enkrat razmisliti, kaj je sila razuma.
Morebitni minister za finance je te dni nekoliko ognjevito izjavil, da je pred leti, ko je že bil minister za finance, bilo je na začetku tega tisočletja, zelo veliko delal. Delal je pravzaprav tako zelo veliko, da je spal le dve uri na noč – take so njegove besede. Nevrološko vzeto, je to samomorilno početje, s katerim se ne gre preveč hvaliti, saj možgani zaradi tega zelo trpijo, lahko pa je tudi simptom kake okvare ali poškodbe, s čimer pa se sploh ne gre hvaliti v javnosti. Pa tudi: če je minister res spal le dve uri vsako noč, kako je potem mogoče, da je z našimi financami taka štala!
Ko poslušate te dni Karla Erjavca, kako govori o ministrstvih, ki jih bodo zahtevali od gospoda Cerarja, dobite občutek, da ste na tržnici. Če bo Luna v takem položaju, bomo zahtevali štiri, če bo v drugačnem, pa pet. Zahtevali od gospoda Cerarja, kot da so njegova last?