Med lokalno gospodo, ki se gre politiko, se spet kujejo tajni načrti. Vodilni strankarski veljaki stiskajo glave in iščejo variante, kako zmagati, kako prelisičiti nasprotnike. Vsi ti gospodje se obnašajo kot CIA v malem, saj uporabljajo podobne metode, ki so največkrat na meji zakonitega. Z lažmi zavajajo posameznike in lokalno prebivalstvo. Iščejo se primerni strici, ki bodo iz ozadja zaključili zgodbo o novih ali še starih županih in seveda se bije tudi boj za občinske svetnike. Tisti, ki imajo podporo v kapitalu, so bolj agresivni, bolj arogantni in bolj nastopaški.

V času, ko sovražne besede in sovražna dejanja postajajo skorajdaj vsakdanji pojav, se moramo z vso močjo razuma upreti “realnosti”, ki jo ustvarjajo politiki in mediji. Pred nekaj leti so nam tako uspeli vsiliti vojno proti terorizmu, da bi lahko upravičili napade na Afganistan, Irak in druge države. Danes sta na vrsti Rusija in (ponovno) Irak.

… fašizem. Kar je bilo v prejšnjem postu napisano v kurzivi, ni sad mojega razmišljanja, temveč je delo – Edvarda Kardelja. Napisano je v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Njegovo razmišljanje je tako dobro in natančno, da si ga privoščimo še veliko. Tovariš Kardelj torej piše.

Če bi bil tako vesoljno črnogled, nezaupljiv in zastrašen, kot so teoretiki zarot, bi jih videl kot zarotnike. Med seboj so si osupljivo podobni po zanimanjih, življenjskem slogu, načinu razmišljanja, pojasnjevanju svojih prepričanj, odnosu do vere in celo vrstnem redu navajanja zarot. So kot vojska klonov, enakomerno pomešanih med ljudi, ki se razlikujejo le po videzu, značaju in poklicu.

Najbolj znan pes na svetu je Hachiko, predstavnik ene najsterešjih pasem (akita), simbol zvestobe na Japonskem. Hachiko se je vpisal v zgodovino zaradi zvestobe svojemu lastniku, Hidesaburō Uenu, profesorju na Univerzi v Tokiju. Hachiko, katerega je profesor dobil za darilo 1924. leta, je vsak dan na železniški postaji čakal svojega gospodarja, ki se je z vlakom vračal iz službe. Ko je imel Hachiko 18 mesecev, je profesor v službi doživel infarkt in nenadno umrl. Kljub profesorjevi smrti je Hachiko vsak dan prihajal na železniško postajo Shibuya in tam neumorno čakal svojega gospodarja. Prikazal se je vedno v tistem trenutku, ko je na peron prihajal vlak njegovega gospodarja. Po objavljenem članku v tokijskem časopisu, ki je govoril o neomajni zvestobi tega neverjetnega psa, so okoliški ljudje začeli Hachika negovati ter mu na postajo nositi priboljške in hrano. V upanju, da se bo njegov gospodar enega dne le prikazal, je Hachicko na postajo prihajal vsakodnevno naslednjih deset let. V tem podvigu je na postaji tudi umrl. Še za časa njegovega življenja v aprilu 1934. leta so japonske oblasti v znak spomina na Hachika in negovanja duha družine h kateremu bi morali vsi težiti, postavile bronasti spomenik v naravni velikosti. Vsako leto se 8. aprila na tokijski želežniški postaji Shibuya zbere tisoče ljubiteljev psov v spomin Hachiku.

Evropska centralna banka (ECB), ki jo vodi Mario Draghi, je znižala ključno obrestno mero na vsega 0,05 %” (Bo Mario Draghi metal denar iz helikopterja?). Novica je sicer, tako kot vse, kar povedo bankirji, precej pusta in nezanimiva, a vendar ima večji vpliv na naša življenja, kot številne mnogo bolj “udarne teme”. Zakaj je ta novica tako zelo pomembna?

Danes ne govorimo o veliki depresiji, ki naj bi bila tako ali tako že mimo, če prisluhnemo propagandi, temveč govorimo o dolgi depresiji, ki še zdaleč ni minila. Kam torej plovemo?

Čeprav je po 2. svetovni vojni zveza NATO res nastala kot neke vrste zaščita Evrope pred Sovjetsko zvezo in seveda kot močan dejavnik hladne vojne, je po padcu Berlinskega zidu postala samo še orodje za širjenje ameriškega vpliva proti mejam Rusije. Čeprav so zahodni voditelji zadnjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu obljubili, da se vojaško ne bodo širili proti vzhodu, so to obljubo že zelo kmalu “požrli”. Zveza NATO je s tem postala imperialistična sila in z njo seveda tudi Slovenija, kot neločljivi del te vojaške zveze.

Za budne poznavalce evropske in bližnjevzhodne antične mitologije je poučna primerjava med proslulim severnoameriškim kipom Svobode (ime ima po starorimski boginji Libertas), podobo katoliške boginje Device Marije in kipi/risbami starogrške boginje Hekate. Namreč zunanja podoba vseh je praktično enaka, le s to razliko, da so stari Grki to, kar je v kipu Svobode in pri Devici Mariji združeno v eni podobi, pri svoji boginji izrazili v treh, med seboj povezanih podobah. Svetlobni žarki ali zvezde okoli glave, bakla v rokah ali žarki iz dlani – podobnost je res zanimiva.

Vemo, da današnji ekonomski sistem nima prihodnosti. To vemo, ker vsak dan vidimo posledice njegovega delovanja. Na eni strani velikansko bogastvo, na drugi strani strahotna revščina in pomanjkanje ter lakota; vse bolj uničeno okolje; brezštevilni konflikti med državami ter znotraj njih in tako naprej. To so le najbolj vidne posledice delovanja izjemno nepravičnega, kaotičnega in destruktivnega ekonomskega sistema, ki temelji na tekmovalnosti (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepu.