Ko sta se oni dan v Studio City pogovarjala Luka Mesec in gospod Han, je bilo še enkrat jasno, kaj na žalost lahko pričakujemo od tipičnega slovenskega politika. Bila je prava učna ura, čeprav je vse skupaj trajalo le nekaj minut. Gospod Han je namreč tipičen slovenski politiki, ki zastopa, kar bom razvil v nadaljevanju. Luka Mesec je, prav nasprotno, obet in točka upanja, saj zna misliti, pa tudi hoče.

ZDA so do 25. septembra 2014 v napadih na Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL) uničile 41 oklepnih vozil humve, s katerimi so prej opremile iraško vojsko; cena vsakega je približno 250.000 ameriških dolarjev ($). Zdaj ta vozila uničujejo z bombami, katerih vrednost za en kos je 30.000 $, pravi Todd Harrison iz Centra za strateške in proračunske ocene.

Predvolilni slogani so izjemno poučno čtivo – še posebej za volilce, ki nimamo časa in nismo dovolj neumni, da bi se poglabljali v vse tisto praznorečje nadouspavajočih kandidatov za uničevalce svojih življenj. Treba jih je le znati brati, pa povedo bistvene podatke o osebkih, ki so si jih izmislili, o paramafijskih združbah, ki za njimi stojijo, in o tem, kaj nas čaka, če jih izvolimo.

Vse vam bo jasno. Tako je pred časom samozavestno pred vsemi mogočimi kamerami rekel Miro Cerar. In beseda jasnost je zelo jasna – pomeni stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna. Ko je nekaj jasno, je pač jasno, kar pomeni, da ni več možno sprenevedanje in skrivanje in igranje slepih miši. Zadeve so takrat jasne, so na dlani, so očitne in so objektivne. Vsem nam naj bi bilo torej vse jasno, bi smeli sklepati. A kaj nam naj bi postalo jasno, kaj naj bi razumeli, kaj naj bi dojeli? Ni čisto jasno, kaj naj nam bi postalo jasno. Alenka Bratušek na primer ni in ni hotela na pošto, čeprav je jasno rekla, da bo šla. Ker ni šla, so se pristojni odločili, da ji bodo dali jasen signal: pošto bodo potisnili kar v njen poštni nabiralnik. Potem bo vse jasno, saj se ne bo mogla več izogibati: če Alenka ne pride do pošte, pride pošta do nje. A tudi nekatere druge zadeve so se začele zadnje dni zelo jasniti. In čisto mogoče je, da se jasni nekaj drugega, kot je to, na kar je mislil ministrski predsednik, ko je izjavil, kar je zapisano v uvodu.

V zanimivi knjigi z naslovom When Believers Become Depressed (Lakita Long, 2005) beremo o pojavu, ki ima veliko skupnega s psihologijo, pa tudi s kapitalizmom, s psihologijo kapitalizma, s psihologijo v kapitalizmu in z duhom kapitalizma. Za kaj gre? Številni verniki, ki sicer verjamejo v Boga, postajajo nenadoma vse bolj depresivni in potrebujejo psihološko pomoč. Zakaj postajajo depresivni, če pa verjamejo v vsemogočnega in dobrega Boga, ki je vselej na njihovi strani in se z njimi veseli življenja, v katerem tudi uživajo? Knjiga odgovarja z razlago duhovne depresije, kar je še dodatno zanimivo zlasti za pričujoči zapis. Ko namreč govorimo o dolgi depresiji v kapitalizmu, mislimo tudi na duhovno depresijo. In te je v kapitalizmu, kolikor hočete. Morda tudi zato nenehno govorijo o rasti in upanju in sreči in boljšem življenju – da ne bi bili ljudje še bolj depresivni, kot objektivno že so.

Spodbujanje državljanov in državljank k aktivnemu državljanstvu, za kar se zavzemajo v Socialnem tednu, ne more biti nič drugega kot spodbujanje k revoluciji. Radostimo se torej.

Nenehno mi očitajo, da sem preveč pesimističen. Hm, hm. In največkrat mi to očitajo depresivni ali k depresivnosti nagnjeni ljudje. V tej luči je zanimiv tudi podatek, da se število slušateljev na mojih predavanjih, ki jih imam po vsej Sloveniji, nenehno povečuje. Oni dan je bila predavalnica v nekem kraju premajhna za vse, zato so poslušalci, ki so prišli zadnji, stali pri vhodu. Vabil na predavanja imam toliko, da vsem kratko malo ne morem ustreči. In trenutno berem knjigi: prva ima naslov Béla Tarr, le temps d'après, ki jo je spisal fenomenalni francoski filozof Jacques Rancière, druga pa ima naslov Du mußt dein Leben ändern, ki jo je spisal Peter Sloterdijk; o obeh knjigah nameravam spregovoriti prav na začetku Socialnega tedna, s katerim sicer želijo krepiti civilno družbo. (??) Zanimivo.

Deset zjutraj. Čas kavic v starem mestnem jedru; po/pred in med šolo, faksom, službo in mestnim brezdeljem. Marsikaj imamo za povedati o bigli, mati, prfoksi, kmetu, kravi, kozi, prasici, (mhm cela Orwellova farma), tečni matki, neumnem šefu, ljubimčevi zateženi ženi, celulitu, nogometni tekmi in hudi bejbi s fitnesa. Sonček je in nihče se noče večdimenzionalno obremenjevati. Preventivno, da se ne bi pregorelo. Le tu in tam kakšen stric zatopljen v časopis. Njegov prtresen pogled in alarmantni izraz na obrazu nam govori, da si ne želimo vedeti “kaj dogaja“. Kriza v svetu in žaganje veje na kateri sedimo, tj. razprodaja domačega gospodarstva, so kategorije za začetnike. Mi smo izven tega, pozitivci s pedigrejem, urbani meščani.

Zakaj obstaja nočno življenje? Noč je najbolj neuporaben čas dneva. Temno je in mrzlo. Proti jutru je tudi vlažno. Trgovine so večinoma zaprte; če ti manjka kaj bistvenega za ohranjanje v budnem stanju, je to zelo težko nabaviti. Ulice in parki so prazni in nevarni, poti izven naselij pa tudi neosvetljene. Noč ni čas za sproščene sprehode. Kjer so ljudje, gre večinoma za neznosno gnečo neznosnih pijancev, ki povzročajo neznosen hrup, med katerimi se počutiš znosno le, če si eden od njih (gl. kolumno Diktatura zabave). Kjer ni 'zabave', gre za gručice in posameznike, ki ždijo. Zabava ali ždenje v temi pa je najvišja stopnja svobode, h kateri stremimo in ki jo lahko dosežemo v najsvobodnejši izmed vseh družb, kar jih je kdaj bilo …

Na nekem obcestnem plakatu se je te dni pojavil prijazen napis, da je nekdo s srcem za nas. Ta nekdo je kajpak politik, ki kandidira za županski stolček. Okoli sebe ima ekipo, ki trdi v en glas, da je s srcem za nas. Kaj naj bi pomenilo, da so politiki s srcem za nas? Za koga so, kakšno zvezo ima to s srcem? In ali ni bolj res, da naj bi bili mi zanje, saj bomo mi volili njih, ne pa obratno?