Vsi vemo, da bo imela gospa Alenka Bratušek kmalu 21 000 evrov bruto plače na mesec. Vemo tudi, da bo dobivala še dodatke. Slehernik si ne more niti predstavljati, kaj sploh pomeni imeti toliko plače. Lahko si predstavlja, kaj pomeni imeti tisoč evrov plače, ne more pa si misliti, kaj pomeni deset tisoč ali petnajst tisoč ali več. Kako torej živiš, če ti kane vsak mesec v žep petnajst tisoč evrov? Kako ta denar sploh zapraviš? Kaj počneš z njim? In v tej luči si je tako rekoč nemogoče razložiti, da taista gospa prosi svoje kolege, naj ji odstopijo denar za izobraževanje, ker očitno ne zna dovolj dobro angleško, in se mora udeležiti tečaja, da se bo do one sanjske službe sploh dokopala.

V Evropskem parlamentu se novoizvoljeni EU poslanci pospešeno pripravljajo na serijo zagovorov 28 kandidatov za nove (nevoljene, ampak predlagane ali celo samopredlagane) EU komisarje, ki nam bodo krojili politike nadaljnjih pet let. Prav tako se mrzlično pripravljajo tudi sami kandidati in kandidatke za komisarje, saj so že v četrtek dobili “zahtevno” domačo nalogo; najmanj pet vprašanj s področja resorja, ki jim je namenjen. Uuuu, strah in trepet! Nanje morajo pisno odgovoriti do konca naslednjega tedna. Seveda na ta vprašanja ne bodo odgovarjali sami, na podlagi lastnih mnenj, vedenja ali stališč, izkušenj in kompetenc, saj velika večina nima ne izkušenj in prav tako ne kompetenc za katere bodo odgovorni. Še manj so zaželena lastna mnenja ali stališča, ki bi lahko ogrozila že začrtane strategije in politike interesov elit oz. korporacij katerih udoben poligon je varno zavetje EU. Védenje samo po sebi pa je tako ali tako brez “prave” vrednosti, v kolikor ne služi interesom oblastnikov, v kolikor nima uporabne vrednosti, mar ne?

Kot poročajo na spletnem portalu Planet Siol. net z dne 14. 09. 2014 nas je papež Frančišek ob obletnici prve svetovne vojne le nekaj kilometrov stran od slovenske meje, v Sredipolju v Italiji, spomnil, kako nespametna je vojna. Papež Frančišek je v svojem nagovoru med mašo izpostavil, da lahko danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, govorimo o tretji svetovni vojni, "ki bo šla z zločini, pokoli in uničenjem do konca".

Danes razmišljanje ali svobodna javna raba uma ponovno postaja stvar preživetja. Delirij je namreč v jedru političnega mainstreama. Na to kaže tudi stavek, ki ga je na ponedeljkovem zaslišanju izrekel kandidat za finančnega ministra: »Znašli smo se v izredno zahtevnih razmerah, ko bi po logiki morali delati nekaj, vendar smo prisiljeni delati ravno nasprotno.« Iz Mramorjevega stavka tako lahko sklepamo, da bo prihajajoča vlada sprejemala odločitve, ki bodo v nasprotju z logiko, tj. zdravo pametjo in torej s tem, kar bi bilo za večino ljudi najbolje.

Tako je odločno in z izostrenim občutkom za samozavestno nastopanje v javnosti dejala gospa Alenka Bratušek, nekdanja prva ministrica. Pri njej je namreč oni dan pozvonil poštar in ker je ni bilo doma, ji je pustil sporočilo na majhnem listu papirja, naj pride po dokument, ki bi ji ga sicer rade volje vročil, saj poštarji delajo to vsak dan, če bi bila takrat doma, pa ji ga ni vročil, ker ji ga preprosto ni mogel vročiti, saj je racionalno bitje in je že po prvem ali morda drugem zvonjenju sklepal, da nima smisla zvoniti naprej, saj je bilo več očitno, da so vrata zaklenjena in da je gospa nekje zunaj. Gospa ima sedaj petnajst dni časa, da z listkom odide do najbližje pošte, ga pokaže prijazni uslužbenki ali prav tako prijaznemu uslužbencu na drugi strani okenca, saj ne more vedeti, kdo bo takrat v službi, ta pa ji bo pripadajoči dokument tudi nemudoma izročil, kar pomeni, da ga bo vzel najprej v svojo roko in ga nato potisnil v njeno. Na koncu se bo gospa podpisala v zvezek in s tem potrdila, da je dokument zares prejela. Odnesla ga bo domov in ga prebrala. Morda ga bo prebrala že na poti domov, ampak to ni pomembno, poleg tega pa ne vemo, ali bo šla na pošto peš ali se bo peljala z avtom. Pomembno je, da ga bo prebrala, saj ga mora. V dokumentu namreč nekaj piše. Kar piše, je lahko zanjo dobro ali pa tudi ni. Normalno je torej, da bo odlašala in prebrala dokument čim kasneje, kar pomeni, da ni čisto prepričana, kaj piše v dokumentu – ali pa ravno je prepričana. Vsak normalen človek bi storil enako, zlasti pa bi odlašal, če bi bila vsebina dokumenta povezana s službo, ki prinaša vsak mesec enaindvajset tisoč evrov bruto plače plus dodatke.

Slovenci imamo zopet kost za glodanje. Na političnem obzorju in v slovenskih domovih se mrzlično politizira. Imamo skrivnostno in zamegljeno »pravljico« o spornem uspehu Alenke Bratušek, ki je začinjena s samoimenovanjem in butalskimi igricami vlade v odhodu. Veljaki političnih strank in eminentne osebnosti političnega zakulisja, kakor tudi mediji se na vse pretege trudijo v iskanju informacij, ki bi zasenčile dobro ime kandidatke za visok položaj v Bruslju.

Odkar imamo krizo, o nasilju na delovnem mestu skoraj ni več govora. Kdor že govori o njem, prizna, da je v porastu, to pa je tudi vse. Tudi o družinskem nasilju ni več govora, razen v črnih kronikah. Nazadnje se ga je omenjalo, ko smo se prekljali okoli družinskega zakonika, a je pogovor hitro prešel na pedre in lezbijke, od tam pa v varne tirnice partizanstva in domobranstva, kamor slejkoprej zaide vse, o čemer bi se bilo v naši državi nujno pogovoriti. Če jih kdo vpraša, strokovnjaki priznavajo, da je tudi družinsko nasilje v porastu. A zdaj, v času krize, se pogovarjamo predvsem o gospodarstvu in o tem, kako ga potegniti iz živega blata. Kako potegniti iz živega blata odnose, očitno ni pomembno vprašanje. Pa bi moralo biti, kajti eno brez drugega se ne bo zgodilo.

Dobili smo nož v hrbet, piše te dni iz zapora Janez Janša. Kdo natančno ga je dobil, kaj pomeni in ali je res, da gre za nož v hrbtu?

V zadnjem času se je zveza NATO prelevila iz hladnovojne strukture za zaščito Evrope v agresivno vojaško strukturo, ki po svetu ustvarja nova in nova krizna žarišča. Dejansko je zveza NATO orodje oziroma del vsemogočnega ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, na katerega nevarnost je že davnega leta 1960 opozoril takratni ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower:

Nedvomno je informacija ključnega pomena za delovanje vsakega posameznika, kakor tudi družbenega sistema. Informacija je TEMELJ in dejansko povzroča gibanje v smislu, da se človek in posledično tudi družbeni sistemi neprestano odzivajo na informacije iz okolja. Tega dejstva se vodilne strukture zavedajo že od vsega začetka človeške zgodovine, saj omejevanje dostopa, kakor tudi posredovanje informacij družbi/posamezniku predstavlja enega najpomembnejših vzvodov moči. Iz tega naslova izhaja tudi manipulacija, ki je ena izmed osnovnih oblik človeškega vedenja in pomeni preračunljivo ravnanje, upravljanje z nekom. Da gre pri pojmu manipulacija za osnovno človeško lastnost, je razvidno že iz primarnega odnosa otrok-starš, kjer starši s pomočjo deljenja in omejevanja, skratka s pozitivno manipulacijo, vzgajamo otroka.