Hitler je prišel iz zapora konec leta 1924. Devet let pozneje je bil ministrski predsednik in predsednik države. Izvoljen na poštenih, demokratičnih volitvah z velikansko večino. Samo leta 1933 so prodali milijon izvodov njegove knjige, v kateri opisuje svoj boj. Je torej tam zunaj kdo, ki je dobil na zadnjih slovenskih volitvah upoštevanje vreden odstotek glasov volivcev? Zadnjih lokalnih volitev se namreč zopet ni udeležila večina ljudi. Okroglo milijon ljudi preprosto ni odšlo na volitve, čeprav imajo volilno pravico. Njihovi sotrpini so vendarle izvolili celo množico županov, ki so bolj ali manj neodvisni, vsaj tako se imenujejo, ali pa pripadajo strankam, ki se zato lahko hvalijo, kdo je zmagal, kdo jih je zbral največ, kdo je najmočnejši, kdo je največji, komu najbolj zaupajo, komu najbolj stoji (ups).
Družboslovni raziskovalci, akademiki in drugi nas nenehno prepričujejo, da živimo v družbah znanja, informacijskih družbah, družbah, v katerih ima Znanost izjemno velik pomen in je zelo cenjena. Prav tako nas politiki in ekonomisti iz dneva v dan nagovarjajo, naj študiramo in se izobražujemo in dodajamo vrednost in beremo knjige in raziskujemo, češ da je naša prihodnost, v kateri bo vse raslo, odvisna od znanja. Pridružujejo se jim učitelji in v en glas poudarjajo pomen vseživljenjskega izobraževanja. Vse to pa je del velike prevare, za katero bomo plačali visoko ceno. Prav te dni namreč beremo, da so vodilni zastopniki kapitalizma spet zaskrbljeni, ker rast nikakor noče biti taka, kot bi radi. Michael Roberts: There is a real risk that the Eurozone economy will stop growing at all and enter a deflationary spiral. Po domače: obstaja realno tveganje, da evropska gospodarstva prenehajo rasti. Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada: obstaja realna možnost nove recesije v Evropi (prav tam). Pa še tole: nemško gospodarstvo potrebuje v septembru 2014 majhen čudež, da se izogne recesiji v tretjem kvartalu (cit. po Roberts, prav tam). O tem sem pisal na začetku tega koledarskega leta, pa so me polivali z gnojnico! Itak.
»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«
Ministrski predsednik Miro Cerar je dejal, da bo vlada nemudoma poiskala novega ustreznega kandidata za 21 000 evrov bruto mesečne plače. Izjava je zanimiva zlasti v luči njegovih siceršnjih hvalospevov na račun morale, etike in univerzalnih principov človeškega vedenja. Beremo jo namreč lahko na dva načina. Prvič. Iščemo novega ustreznega kandidata. Alenka je bila ustrezni kandidat, sedaj pač iščemo še enega ustreznega kandidata, ker je bil prvi (sicer ustrezni) zavrnjen. Drugič. Iščemo novega, tokrat ustreznega, kandidata. Prvi ni bil ustrezen, tokratni bo. Kako gospod Cerar ve, kdo je ustrezen in kdo ni? Obstaja vrsta imperativov, kakšen mora biti, ki so določeni že vnaprej: biti mora ženska, biti mora iz vrst liberalcev, z vsem srcem mora podpirati EU ... Juncker je vsekakor za trenutek verjel, da je Alenka Bratušek ustrezna kandidatka, saj je vse to, pa se je izkazalo, da se je vendarle uštel. Zlasti pa je Cerarjeva izjava pomembna zaradi empiričnih pogojev, v katerih živi večina Slovencev in Slovenk, kot bo razvidno iz nadaljevanja.
To kar se je zgodilo z našo nekdanjo prvo ministrico, je velik madež za slovenski narod, za državo Slovenijo in za slovensko politično srenjo. To je odraz stanja v naši državi, v kateri se dogajajo nezakonita dejanja, ki imajo vse znake kaznivih dejanj: in kar je najhuje, da se vsa ta početja preganjajo po uradni dolžnosti. Vendar pa v naši lepi in skorumpirani deželici ni organa, ki bi pravočasno postopal v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Očitno je, da je naša demokratično izvoljena elita nad pravom, ki je za njih le nekakšen akt pravnih norm, ki ga lahko razumejo vsak po svoje. Narcisoidni advokati brskajo po pravnih aktih in v njih iščejo rešitve za storilce kaznivih dejanj, za obtožene in zapornike, ki se izmišljajo vse mogoče, da ne bi prestopili praga zapora. Nič niso pomembne odločbe in vsi ostali z zakonom določeni akti, ki jih spišejo in izdajo legitimni organi države. Pri vsem tem iskanju pravice je najbolj pomembno, da je veliko »cvenka« s pomočjo katerega se odvijajo pomembne zgodbe, ki imajo v ozadju načrtovane cilje in veliko vsebin, s katerimi se zavaja zbegano ljudstvo. Iz teh zgodb imajo največjo korist medijski mogotci.
Najprej je bilo videti, da je bila Alenka Bratušek z velikansko večino glasov potrjena v evropskem parlamentu. Človek je namreč v teh krajih že tako pogojen in navajen, da so politiki vedno znova potrjeni, pa čeprav kradejo, lažejo, ponarejajo, so obsojeni ali obtoženi in osumljeni zločinskih dejanj, da ga nič več ne more presenetiti; v Jugi je obstajal akcijski program Nič nas ne more presenetiti, ki se sedaj v Sloveniji izvaja na bizaren način. Potem pa se je vendarle izkazalo, da gospa ni bila potrjena, kar je gotovo posebnost, če upoštevamo, da so bili vsi drugi kandidati za člane Junckerjeve ekipe potrjeni. Kandidat, ki ga tako enoglasno zavrnejo, mora biti res slab. Dejstvo je še toliko bolj vznemirljivo, ker Alenka vendarle ni kdorkoli – še nedavno je bila prva ministrica te države, polna samozavesti, prepričana, da njena vlada dela zelo dobro. Ni je motilo niti dejstvo, da je, sodeč po raziskavah, vsaj 80 % vseh Slovencev in Slovenk nezadovoljnih z razmerami v državi. Roman Jakič, njen svetovalec, pa je te dni prepričan, da je Alenka žalostna in da verjame, da je bila zavrnjena zaradi dogajanj v Sloveniji!!!!!!!!!! Nekaterim se je očitno skisalo. Empirično dejstvo je, da je bila Alenka zavrnjena, ker je bil njen nastop preprosto zanič – spremljali smo ga v živo. In gospod Jakič, ki je njen svetovalec, ji je očitno slabo svetoval. Polna Luna nima nobene vloge pri tem, plimovanje morja tudi ne in razmere v Sloveniji prav tako ne.
Ljudje se vedno znova sprašujejo, kakšna je prava vzgoja otrok. Sprašujejo se starši, sprašujejo se vzgojitelji, pa učitelji, menedžerji in politiki. Verjamem, da se sprašuje celo papež. Naslednji teden imam zopet na Bledu predavanji na to temo. To se ponavlja iz leta v leto. Toda spraševanje je povsem odveč, dragi moji, kajti že zdavnaj smo prišli do pravih odgovorov na vprašanja o vzgoji mladih ljudi. Tu ni več nobene skrivnosti, vse je jasno, vse je na dlani. Spoznanja je treba zgolj prenesti v prakso; poudarek je na besedici zgolj. Nobeno spraševanje ni več potrebno, nobenega filozofiranja in nobenih kritičnih misli o vzgoji današnje mladine ne potrebujemo več, kajti zavese so padle, maske so snete in reflektorji so usmerjeni natanko na nas. Vzgoja je povsem zavožena in to je očitno vsakomur, to ve že dalj časa vsakdo. Mladi so povsem izgubili kompas, če so ga sploh kdaj imeli, stari pa so tako ali tako že pred časom izpustili vajeti iz svojih rok, ker so preveč pohlepni, narcistični in sebični, zapeljani od spektakelskega kapitalizma. Ali kot je zapisal Kant v Kritiki praktičnega uma: ko začnemo govoriti o pravi trajni koristi nečesa, je ta vedno znova zavita v nepredirno temo in terja veliko modrosti, da vse skupaj prilagodimo ciljem življenja. Prav zato je zdaj pravi čas, da se vnovič lotimo prave vzgoje, da zavihamo rokave in končno naredimo, kar je treba narediti. V nadaljevanju zato nesebično natančno popisujem edino pravo obliko vzgoje. Problem je le, da se navodil drži vse premalo ljudi, zato jih bo treba zamenjati z bolj kompetentnimi. Problem je torej v vzgojiteljih, ki vztrajno trmarijo in nočejo sprejeti spoznanj o pravi naravi vzgoje, kar pomeni, da ne bodo več dolgo imeli priložnosti, da še vzgajajo, kajti skrajni čas je, da se nekaj dokončno premakne v tej deželi, da nas politiki, kot je Alenka Bratušek, ne bodo več sramotili pred tujci in pred nami samimi. Torej.
Prvi del lokalnih volitev je za nami. Imamo že kar nekaj na novo izvoljenih županov in imamo še nekaj časa, da razumno izvolimo še ostale kandidate, ki se bodo borili v drugem krogu.
Včeraj popoldne me je poklical sin in rekel, naj brž vklopim digitalno napravo in pogledam, kako poteka zaslišanje Alenke Bratušek pred evropskimi poslanci za službico, vredno 21 000 evrov bruto na mesec. Dodal je, da to pa res moram slišati. In sem.
Bi raje živeli pod diktaturo nazadnjaškega ali naprednjaškega psihopata? Rabite čas za razmislek? Ne rabite! Odgovor je jasen – pod nazadnjakom.