Čisto naključje je, da mi je včeraj, v času pogajanj med sindikati in vlado, mlajši kolega poslal članek, ki govori o delavcih, s katerimi naj bi delodajalci, kot jih ljubkovalno imenujejo v kapitalizmu s prijaznim obrazom, ki temelji na brezmejnem izkoriščanju delavcev, ravnali, kot da so psi. Članek je strokovno dobro utemeljen, zato si ga velja ogledati, na tem kraju pa ga želim tudi komentirati, saj si komentar zasluži. Kapitalisti naj bi torej ravnali z delavci, kot ravnajo lastniki psov s svojimi ljubljenci. Poglejmo, kam nas pripelje razmislek o tej zanimivi zamisli.
Ni paradoks: pot skromnosti je idealistična, pravijo ljudje, zato je logično, da želijo rast in da bi bilo vsega še več. Je paradoks: številni ljudje so v teh krajih še vedno trdno prepričani, da je za vse zlo tega sveta kriv denar, obenem pa si želijo, da bi ga imeli čim več. Tako razmišljanje je tudi ubogo v duhu, saj je denar zgolj potiskan košček papirja, ki sam po sebi nima nobene posebne vrednosti. Bolj zanimivo je zato vprašanje, zakaj ga ljudje kot družbena bitja kljub temu grabijo in kopičijo. Zakaj ga torej hočejo imeti, obenem pa trdijo, da je vir zla? Zlasti pa je pomembno vprašanje, v kakšnem svetu ga želijo imeti, v katerem svetu nastajajo povezave med denarjem in željami ljudi. In zakaj ljudje svojih želja ne zadovoljujejo s čim drugim? Zakaj verjamejo, da jih lahko zadovoljujejo ravno z denarjem? Zakaj ne odpravijo tega vira zla, če jih tako zelo moti? Freud je že zdavnaj ponudil odgovor: nikakor ni nujno, da ljudje želijo dobro. Morda je še največ idealizma v trditvi, da so vsi ljudje dobri in da bi radi delali dobro. Želja ljudi torej ni nujno delati dobro. Ljudje pogosto zgolj stojijo zraven, ko kdo trpi, ali pa si želijo, da bi trpel še bolj.
Kaj pomenita privatizacija in komercializacija, ti tako zaželeni “sveti kravi” ekonomije in politike, smo v preteklem tednu videli na primeru dveh vesoljskih plovil. Privatizacija in komercializacija vesolja sta trdo pristali na Materi Zemlji.
V tej deželi se ne splača biti le velik, ampak tudi majhen zločinec. Če kaniš kot polnoletni barabin pretepati pedre, se ti splača narediti veliko lumparijo, ko si še mladoleten. Vzeli ti bodo DNK, prstne odtise in zbrali druge podatke o tebi, ki jih po preteku zakonskega roka seveda ne bodo uničili, ker jim lahko pridejo prav. Za čas zakonskega roka se moraš potuhniti in 'odrasti', nato pa lahko mirno premlatiš pedra, posiliš lezbijko ali napraviš kaj podobnega. Če ne boš pustil drugih sledov razen tistih, ki jih policija ne sme več hraniti, te bodo na njihovi podlagi verjetno ujeli in morda zaprli, a te bodo zaradi procesne napake (hrambe podatkov, ki jih ne bi smeli več hraniti) izpustili in ti izplačali odškodnino. Če za delanje velikih pizdarij nisi imel jajc pred polnoletnostjo, ampak šele kasneje, boš pač najebal, kajti takrat so možnosti za procesne napake manjše.
Dan reformacije je velik praznik, ta dan praznujemo obletnico, ko se je slovenski narod prvič zapisal med razvijajoče visoko kulturne narode v Evropi; praznujemo dan rojstva prvič zapisane slovenske besede v slovensko knjigo; praznujemo identiteto naroda, ki ga označujejo slovenske besede: naš jezik, s svojim besedoslovjem, s katerim lahko za vedno ohranimo slovensko misel, gradimo lastno kulturo in izobražujemo lastni narod, v lastnem jeziku. Temu se moramo zahvaliti vsem našim reformatorjem, ki so se že v 16. stoletju tega zavedali, zavedali pa so se tudi, da je treba Cerkev ločiti od države, da se razlastijo cerkveni fevdalci in da mora takratna oligarhija ljudstvu priznati več pravic, ki bi zagotavljale človeku bolj dostojno življenje.
Paradigma kapitalističnega življenja v Sloveniji je povsem na dlani in je razvidna vsakomur, ki ima oči in hoče misliti. Te dni jo zastopata neka gospa in neki gospod; tovarišev kajpak ni več. Ali natančneje: gospod Veniger je navaden človek z velikimi željami, zato je mimogrede oškodoval državni proračun za 80 000 evrov. Torej je oškodoval mene in vse vas, davkoplačevalce. Dobival je denar za delo, ki ga ni nikoli opravil. Delal je, kakor da dela v Švici, vendar ni delal tam, saj je delal v Ljubljani. In če ga ne bi razkrili, bi verjetno še vedno dobival dnevnice in vse drugo, kot da dela v Švici. Mirno lahko rečemo, da je gospod vsaj moralno izprijen človek, saj je bil ves čas pri zavesti in je natanko vedel, kaj dela – goljufa državo in davkoplačevalce, ki bi jim sicer moral služiti. Vsak dan je hodil v službo in dobival denar, dnevnice in drugo. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali so njegovi bližnji vedeli, da ima na računu vse več denarja, ki ga ni zaslužil. Zlasti bi bilo vse skupaj zanimivo preučiti z vidika tistega norega slogana Ne pustite, da sanje ostanejo zgolj sanje. Ali pa v luči napovedi gospoda Cerarja, da bo delavcem vzel še tisto malo, kar imajo, kar pomeni, da bodo plače še nižje, kot že so, in da bodo revni še bolj revni, kot že so.
Država spremenila se je v štalo,
ljudje nemočni se znašli na cesti,
še komaj da imajo kaj za jesti,
prašičev je krdelo vse pobralo.
Delavski razred je v zelo težkem položaju; tega bržčas ni treba posebej ugotavljati, a sociologi delajo prav to. Izgublja in izgubljal bo še naprej. Izgubljal bo premoženje, izgubljal bo dohodke, izgubljal bo ljudi. Sindikati bi morali biti na njegovi strani, toda zdi se, da ne vedo, kako naprej. Delavci jih zato zapuščajo in so vse bolj prepuščeni sebi in lastni iznajdljivosti. To je lahko slabo, lahko pa je tudi izhodišče za nekaj povsem novega. V ta namen je dobro prebrati knjigo, ki je izšla davnega leta 1876, njen naslov pa je Delavski sindikati: poziv delavskim razredom in njihovim prijateljem.
Odlomek pesmi Mali bogovi skupine Martin Krpan:
“Napihnjeni se odbijajo visoko v nebesa.
Zaradi pritiska si mašijo ušesa.
Z dolgimi prsti in majhnimi očmi
mali bogovi vidijo le, kar se jim zdi.”
Še ne dolgo nazaj, ko sem pogosto obiskoval Belgijo, sem imel med drugim priložnost spoznati aktivno sindikalistko, ki deluje v sindikatu enega izmed večjih podjetij. Ni me očaral le njen intelektualni naboj, podprt z visokim strokovnim znanjem, očaralo me je tudi njeno srčno razumevanje socializma, delovanja skupnosti in predvsem razumevanje odgovornosti do družbe. To ni bil tisti Egoistični socializem, ki ga poznamo pri nas in sem ga že opisal v prispevku Neznosna lahkost pezdetizma. To je bil humanizem, podprt z visoko integriteto znanja, sposobnosti in odgovornosti.
Levico je treba podpirati, ker človeška bitja sploh nimajo nobene druge možnosti. Njihov paradoks je, da so svobodna natanko takrat, ko delajo, kar je nujno treba delati. In nujno je treba podpirati levico, kot bo razvidno.