Ko rečejo predstavniki zveze NATO, da mora mala Slovenija misliti tudi na velike obrambne izdatke, in ko pokroviteljsko dodajo, da zadnje čase premalo skrbi zanje, kar pomeni, da nedvomno premalo zapravlja za orožje in osemkolesnike in tanke in letala in bombe in druga sredstva za pobijanje ljudi, Cerar takoj pohiti in pohlevno izjavi, da se bo stanje popravilo v hipu, ko bo to mogoče, in da se zavedamo, da kolektivna varnost stane in da je treba zanjo skrbeti, ker je sovražnik povsod in komaj čaka na naše napake in preži na naše slabosti. Potem še klečeplazi in jeclja, da prav zdaj kljub najboljši volji res ni mogoče storiti več za sredstva za pobijanje ljudi, ker je znano, da smo v dolgi depresiji in da imamo težave in da bodo banke zagnale gospodarstvo in da potrebujemo le še nekaj časa, ko bo vse čisto drugače in bo tudi denarja za pobijanje dovolj. Ko državljani Slovenije istega dne rečejo, da imajo dovolj jemanja in rezanja in zategovanja pasu in odtekanja milijard v davčne oaze, se Cerar samozavestno obrne nanje in jim v slogu velikega državotvornega govorca predlaga duhovno prenovo, potem pa še doda, da jim tudi morala, vrednote in etika ne bi škodili. Tako je v tej zadušljivi in depresivni in pohlevni državi, ki se ne premakne nikamor.

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Dogajajo se čudne zadeve. Predsednik vlade poziva ljudstvo k duhovni prenovi. Navajeni smo, da k temu poziva papež, a sedanji papež je v primerjavi s Cerarjem komunist. Cerar novači bankirje, ekonomiste in finančnike, da bi rešili kapitalizem, ljudem ne ponuja duhovnosti, saj je ne premore, temveč zgolj poziva k njej, da bankirjem nihče ne bi delal problemov. Ko ljudje protestirajo pod njegovim vladnim oknom in pozivajo k ustavitvi privatizacije ali pa vsaj k treznemu premisleku o njej, kramlja z Erjavcem, pije kavo in se zanje niti ne zmeni. Logično, kajti sindikati so zadnji branik pred totalnim razsutjem, ki je v interesu Kapitala, Cerar in Erjavec pa se mu klanjata, saj tudi sam terja od ljudi, da se duhovno prenavljajo, da vsakdo vsaj enkrat preteče maraton in se dokaže, da vsakdo tuhta, kako bi prelisičil vse druge in uspel. V kapitalizmu je namreč vsakdo zase in mu je za vse druge ljudi vseeno, saj so njegovi tekmeci. Pravzaprav mu ni vseeno, saj ga prav kot tekmeci lahko prehitijo. Torej bi se jih raje znebil.

Kazenska zadeva zoper Štefana Kušarja, direktorja FIHO

št. VI K 52060/2013; ponarejanje listin 251 KZ-1

Zadeva se navezuje na obdobje, ko je g. Kušar zasedal še mesto generalnega sekretar NSIOS pred nastopom funkcije direktorja FIHO. NSIOS je neformalno združenje nekaterih invalidskih organizacij potem, ko je sodišče odvzelo status poslovnega subjekta. Kljub temu pa je g. Kušar še naprej nezakonito izdajal račune v imenu NSIOS. Sredstva NSIOS so vodena preko računa Društva distrofikov Slovenije, saj svojega, ker ni poslovni subjekt, ne more imeti. Invalidske organizacije, ki “smejo” (o tem odloča Šuštaršič) biti članice NSIOS morajo plačevati letno članarino (podkupnino, pizzo invalidski mafiji), ki znaša 1% letno (namensko) dobljenih sredstev s strani FIHO. Seveda ta davek ni nikjer uradno zabeležen, ampak se ga skrije v stroške delovanja ali stroške t. i. posebnih socialnih programov invalidskih organizacij, morda tudi v stroške mednarodnega sodelovanja. Saj nihče zares tega ne preverja!

Predstavljajte si, da ste otrok nasilnih staršev. Nekateri si niti ne rabite predstavljati, ker ste. In zdaj, ko ste v koži tega otroka, dobro premislite in ugotovite: ali bi raje živeli v deželi, kjer ste lastnina svojih staršev in je kristalno jasno, da vam ne bo pomagal živ krst, ali pa bi raje živeli tukaj, kjer obstaja cel kup ustanov, ki naj bi vam pomagale, a v najslabšem primeru moralno podprejo vaše starše, v malo boljšem vašo stisko načrtno prezrejo, v dobrem pa vas iz vašega pekla prestavijo v enega ali več drugih? Če imate srečo, je kateri od teh peklov vsaj znosen. Da naletite na eno ali več oseb, ki jim bo res mar za vas, pa je skoraj primerljivo z zadetkom na lotu.

Pravkar sem prebral nadvse zanimivo knjižico z naslovom Comradely Greetings: The Prison Letters of Nadya and Slavoj. Izšla je prejšnji mesec, sestavljena pa je iz pisem, ki sta si jih napisala Nadežda Tolokonikova in Slavoj Žižek. Nadežda jih je pisala v zaporu, ker je v Putinovem imperiju danes skoraj nemogoče biti svoboden, Slavoj jih je pisal na prostosti. Knjižica, ima nekaj malega več kot sto strani, ni pomembna le zaradi zapisanega dejstva, pomembna je predvsem zaradi časa, v katerem je nastala. Nastala je namreč v času, ko nas politiki, nosilci propagande, piarovci, bankirji, ekonomisti in poslovne boginje dnevno in z vsemi sredstvi prepričujejo, naj preprosto počakamo na boljše čase, ki bodo zagotovo prišli kar sami od sebe oziroma z njihovo pomočjo – tako kot pač zimi sledi pomlad. Morda še nikoli v zgodovini ni bilo na strani molčeče množice toliko ponižnosti, toliko ubogljivosti in toliko vere v iluzije kot prav danes.

Jaz se ne morem izogniti plačevanju davkov. Vi se ne morete izogniti. Noben slehernik se ne more. Pripadniki elit, poslovni bogovi in poslovne boginje se z lahkoto. In vse je vselej skladno z zakonom. Tako je to, saj so zakoni napisani v njihov prid. In ker je premalo pobranih davkov, jemljejo delavcem. Potem gospodarstveniki, kot jih imenujejo, stokajo in jamrajo, da so delavci predragi. Dodajajo, da preveč zapravljajo in premalo ustvarijo. Ali pa rečejo, da je javna uprava premalo učinkovita in da delavci delajo samo po tri ure dnevno. V davčnih oazah pa izginjajo milijarde; ena sama milijarda je tisoč milijonov. Ampak nekaj milijonov bodo vzeli državljanom, kajti pripadnikov elit si nihče ne upa pobarati, da bi se vedli tako kot vsi drugi državljani. Narobe svet. In še bolj narobe bo. Vzgojitelji pa pravijo, da je treba otrokom postavljati meje. Dobro jutro.

Ministrstvo za kmetijstvo je nedavno začelo z medijsko kampanijo, s katero promovira potrošnjo lokalne hrane. Gre za spodbujanje sprememb v vedenju družbe! Vsekakor zelo pozitivna akcija osveščanja, s katero želi država dvigniti nivo samooskrbe, kar bi imelo med drugim tudi zelo pozitivne gospodarske učinke. Jasno je, da če nam uspe dvigniti nivo samooskrbe z zelenjavo iz dosedanjih slabih 50 % na vsaj 80 %, bi to pomenilo veliko število novih delovnih mest na področju kmetijstva na eni strani, kakor tudi dvig kvalitete užite hrane na drugi. Posledice bi bile morda sčasoma vidne tudi na nivoju kvalitete splošnega zdravja. Iz naštetega lahko hitro razumemo, kako pomemben dejavnik je vedenje družbe in kako lahko pozitivne spremembe le-tega radikalno vplivajo na razvoj celotne skupnosti.

V kapitalizmu je nadvse pomembno, da si na tej ali oni lestvici najbogatejših. Lepo je biti v taki družbi; nekateri mrzlično preverjajo, če so še na lestvici, in padajo v depresijo, če jih ni več. Dejstvo pa je, da iz slovenske družbe na odhajajo v tujino le mladi intelektualci in bodoči doktorji znanosti, saj tja odhajajo tudi bogati. Vzporednica je nenavadno zanimiva. Zakaj bi tja odhajali mladi? Ker tu ni perspektive zanje, kar zlasti pomeni, da ni dela in ni napredovanja. Zakaj bi tja odhajali bogati? Ker je v kapitalizmu pač tako, da slediš toku denarja, da bi ga imel zvečer še več, kot ga imaš zjutraj. Tu ostajajo ljudje, ki poslušajo iz dneva v dan, kako bo vse bolje, najbogatejši pa jim iz naslonjačev sporočajo, da se ne bodo nikoli vrnili v domovino, ker so v tujini boljši pogoji za delo. Vlada tem, ki ostajajo, mirno jemlje in morda celo cinično verjame, da bodo ljudje zadovoljni in še učinkovitejši. Mislim sicer, da ne verjame, saj njeni zastopniki ne dajejo vtisa, da sploh verjamejo v kaj, obenem pa vem, da v vladi ni ljudi, ki bi dojeli, kaj pomeni skrbeti za državo in blagostanje državljanov.

Obstajajo interesi večine ljudi. Obstajajo interesi delavcev. Ni nujno, da se vsi delavci zavedajo lastnih interesov. Nikakor ni nujno. Da bi se zavedali, morajo vedeti, kaj je kapitalizem in kakšne so zgodovinske okoliščine, v katerih živijo. Interesi namreč niso abstrakcije, temveč so vselej zelo konkretni in so vpeti v konkretne zgodovinske okoliščine; in interesi delavcev niso vsota interesov vseh posamičnih delavcev. Torej je govorjenje tukajšnjega ministra, da ponuja sindikatom bolj pošten predlog vlade, zgovoren simptom, kajti tudi vlada bi morala razumeti materialne zgodovinske okoliščine. Če bi jih razumela, bi razumela tudi interese delavcev. Potem bi se skupaj z njimi pogovarjala o pravi naravi kapitalizma, ne pa o zaigrani poštenosti v nepoštenem sistemu, ki jemlje večini ljudi in vsakemu posamezniku.