Zvonovi slovenski zvonijo,
da še nikdar tako,
zadnjo uro ptiču pojo.
Na Dobu je ujeti ptič,
ki frči v nič,
kljuva in prha,
cepeta in se trma.
Si jamo koplje,
da sam vanjo pade –
ta ubogi tič,
naš veliki … Janšič.
Nič več ne bo glasno pel,
ker je oplel.
Vzame naj ga hudič,
saj je pridanič.
In prav je tako!
Narod si želi:
»Odstopi,
da ne bo hudo!«
Zvonovi slovenski zvonijo,
da še nikdar tako,
zadnjo uro tiču pojo.