Filozof in psihoanalitik
Še v stari Jugi je k nam z bogatega zahoda priplavala po zraku pesem z naslovom Don't Worry, Be Happy (Bobby McFerrin, 1988). To je bila pesem z avtorjevega albuma z zgovornim naslovom Simple Pleasures (1988). Zvenelo je nekoliko nenavadno in skoraj magično, zato je bilo mogoče sklepati: če nisi v skrbeh, če nisi zaskrbljen, se ti odprejo vrata k sreči. Če si poln skrbi in si zaskrbljen, ne moreš biti tudi srečen? Je pot k sreči tlakovana s preprostimi vsakdanjimi zadovoljstvi? In če je, zakaj se potem ženemo in hočemo večno napredovati in se samoaktualizirati in samouresničevati in biti perfektni, da ne rečem popolni? Kaj se dogaja? Zakaj se zdi, da je treba nenehno nekaj delati, delati kot zmešan (working like crazy), biti produktiven in učinkovit? Kako je z zaskrbljenostjo in s srečo danes, ko smo vsi prebivalci kapitalističnih svetov?
Povejte kaj iskreno.
Najprej se lotim nove knjige: Ultra-Processed People: Why Do We All Eat Stuff That Isn't Food ... and Why Can't We Stop? (Chris van Tulleken, 2023). Slovenski prevod naslova knjige je: Ultra predelani ljudje: Zakaj vsi jemo stvari, ki niso hrana ... in zakaj ne moremo nehati? Zgovorno: procesirana ali predelana ni le hrana, ki jo jemo, predelani in procesirani smo tudi sami. In zakaj ne moremo nehati? Odgovor na vprašanje se skriva v besedi predelana. Obstaja veliko dokazov, da taka hrana prispeva k zasvojenosti. Od tu pa je le še korak do vprašanja, ali morda kdo želi, da smo čim bolj zasvojeni – na primer s predelano hrano.
Te dni na vseh koncih domovine potekajo najrazličnejši pogovori, povezani s tragičnima dogodkoma v Srbiji. Pogovarjamo se o kulturi nenasilja, o nenasilnem komuniciranju, o preprečevanju nasilja, o razumnem vedenju, reševanju sporov in delovanju. Morda bi lahko vse skupaj spravili na skupni imenovalec, ki ga predstavlja naslov Pinkerjeve knjige: Boljši angeli naše narave. Posvečamo se torej boljši plati naša človeške narave, da bi živeli v razumnejši in sočutnejši kulturi. Pri tem je dobro imeti v mislih tudi podnaslov Pinkerjeve knjige, ki je ta: Zakaj je nasilja vse manj. Kdo bi kajpak takoj ugovarjal, da to ne drži, toda dejstva so neizprosna: podnaslov je objektivno resničen. To še ne pomeni, da pogovori o kulturni nenasilja niso potrebni. So potrebni. In k njej prispevam tole razmišljanje.
Umetna inteligenca je stroj, ki se je sposoben učiti. Številni ljudje pravijo, da postaja v zadnjem času tako napredna, da bi lahko močno spremenila življenje na Zemlji. Zakaj bi se to lahko zgodilo? Ker se zelo hitro uči, pravijo znanstveniki, ki njeno učenje imenujejo globoko učenje (deep learning). A kaj to pomeni? Ali ni dobro, da se uči, saj bi se lahko naučila tudi tega, kar imamo ljudje od nekdaj med seboj, to pa dobro predstavlja koncept ranljivosti in trpljenja, organsko povezan s konceptom sočutja. Zakaj je skoraj vsako razmišljanje o umetni inteligenci in njeni zmožnosti učenja takoj povezano s strahom, da bo postala pametnejša od nas in nam škodila? Zakaj tako pogosto povezujejo pamet z zlom, z nečim nevarnim in škodljivim? Morda prav zato, ker ne razumejo dobro samega koncepta pametnosti ali inteligentnosti. Obstajata namreč tudi čustvena in socialna inteligentnost, za kateri morda niso niti slišali. Zgodba, ki jo povem v nadaljevanju, pričuje za zapisano.
Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti je izšla. V njej zagovarjam klasično idejo dobrega, in sicer tako, da se najprej upiram sodobni dolžnosti ljudi, da dobro živijo. Seveda se zdi, da je tak zagovor neracionalen in čudaški, morda celo zmešan, vendar imam za svoj upor dobre razloge oziroma argumente, na kritične pripombe pa sem tudi že dolgo navajen in me njihova neracionalnost ne vznemirja.
Danes se pričenja letošnja splošna matura, in sicer s pisanjem eseja iz maternega jezika. Njegov naslov je Ženska na odru sveta. Prav bi bilo, da bi imeli dijaki in dijakinje na izbiro še eno temo z naslovom Moški na odru sveta.
Knjiga ima naslov Jean-Luc Nancy among the Philosophers (Irving Goh (ured.), Fordham University Press, 2023). Berem jo z velikim užitkom in zelo počasi, ker je zahtevna. To je knjiga o vračanju na začetek, k Descartesu in njegovemu odkritju, za katerega se zdi, da ga spontano razume vsak človek: mislim, torej sem. Ugotavljam, da je zadeva veliko zapletenejše, kot se zdi, in zahtevnejša za razumevanje, kot bi morda želeli. Začetek torej.
Najprej si ogledava čudovit film z naslovom Neskončna nevihta (Infinite Storm, Malgorzata Szumowska, Michal Englert, 2022). Kmalu po začetku filma vidimo izjemno metaforo, ko skuša Pam (Naomi Watts) prepričati Johna (Billy Howle), naj gre skupaj z njo v dolino, čeprav je očitno, da hoče zmrzniti oziroma umreti na vrhu gore, kjer divja snežno neurje, ker se je tako odločil. Dejansko gre za metaforo, saj je vsakdanje življenje pogosto kot nevihta v mrzlem okolju, v katerem nimamo prav velike želje vztrajati. Pam nima dobesedno nobenega vzvoda v rokah, da prepriča Johna, naj gre z njo, naj ne zmrzne v ledenem objemu gore. Pa vendar ji uspe. Kako je to mogoče?
Knjiga z naslovom Emotional Intelligence: Reaching Escape Velocity in the Digital Era (Rajagopalan Purushothaman, SAGE, 2021) je zelo zanimiva že zaradi naslova. Čustvena inteligentnost v obdobju, ko postaja svet vse bolj digitaliziran, je lahko bodisi vse bolj zastarela in nepomembna, saj digitalnim napravam težko pripisujemo čustveno inteligentnost, ali pa je radikalna in bo vse pomembnejša. Če je zastarela že sedaj, lahko postane predmet zgodovinskega raziskovanja in spraševanja, zakaj je bila nekoč pomembna – če je sploh bila. Če je radikalna, bodo potrebna nova razmišljanja, zakaj je potreba ljudi po samozavedanju, samoregulaciji, samomotivaciji, empatiji in socialnih veščinah onkraj potreb, na katere smo sicer navajeni in celo pričakujemo, da nam jih bodo pomagale digitalne naprave zadovoljevati. Mindfulness ali čuječnost kot pomembna razsežnost čustveno inteligentnih ljudi kajpak lahko podpira sočutje in krepi rezilientnost ljudi, toda prav zato se moramo vprašati, ali si vsega tega zares želimo, kajti nobene nujnosti ni, da je pobeg iz vsakdanje realnosti, v kateri se kopičijo obljube o vseživljenjskem zdravju, dobrih odnosih, poklicnem in osebnem uspehu ter sreči vsakega posameznika in vsake posameznice, smiseln in vreden tveganja. Knjiga Sočutna šola: od inkluzivne šole k sočutni skupnosti, ki izide te dni, je tako morda povsem odveč, še preden je prišla iz tiskarne. Vtis je namreč, da sočutnih skupnosti bodisi ne potrebujemo bodisi bodo nastajale po nujnosti, ki ji ritem že sedaj narekujeta umetna inteligenca in posodobljena digitalizacija sveta, v prihodnosti pa ga bosta narekovali še bolj.
Deloval ni le kot psihiater ali kot strokovnjak za duševne motnje. Je to dejstvo pomembno? Je, če ga razumemo v okviru, v katerem je deloval. Deloval je v svetu, v katerem so ključna vprašanja o smiselnosti človeških eksistenc neposredno prepletena z vprašanji o alternativnem družbenem življenju in ukinjanju liberalnega individualizma, ki ga najbolje ponazarja sodobni kult individualizma. Ali živi vsak psihiater v takem svetu? Ne živi. Zakaj ne živi? Ker svetovi, v katerih živimo, niso le empirični, temveč so predvsem simbolni. In ne živijo vsi ljudje v istih simbolnih svetovih; živijo v različnih.